Nogometni klub Slovan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
pravo ime |
||
Vrstica 22:
Po drugi svetovni vojni je prišlo do sprememb organizacijskega ustroja športa in pretvorb športnih klubov v fizkulturna društva, tako da je bil moščanski klub ponovno formiran kot FD Borec. Novi športni kolektiv pa se je že na začetku znašel v težavah, saj je socialistična oblast za Kolinsko postavila garaže za državno avtobusno in prevozniško podjetje Slovenije. Moštvo se je bilo zato prisiljeno preseliti, in sicer na selezijansko igrišče za Kino Triglav, v neposredno bližino današnjega domovanja. Tam so spomladi 1946 začeli s tekmovanjem v ljubljanskem okrožju in že v prvi sezoni osvojili odlično tretje mesto, ki je zagotavljalo nastop v kvalifikacijah za državno ligo, kjer pa jih je s skupnim izidom 4:1 izločil trboveljski Rudar. A na nastop med najboljšimi Borcu ni bilo potrebno čakati prav dolgo, saj ga je nogometna zveza uvrstila v razširjeno dvanajstčlansko slovensko ligo za sezono 1946/47. Po jesenskem delu prve sezone v slovenski ligi je moštvo zasedalo deseto mesto, pri čemer pa je zabeležilo tudi edino zgodovinsko ligaško zmago proti bežigrajski tekmici Svobodi, predhodnici današnje Olimpije. Ravno Svoboda pa je bila tista, s katero se je bila ekipa Borca, zaradi želje po vzpostavitvi enega močnega kluba, med zimskim premorom prisiljena združiti in ustanoviti FD Enotnost. Nogomet na Kodeljevem se je tako konec štiridesetih znašel tip pred propadom, a preostali igralci Borca so nato le uspeli obnoviti društvo, ki je v nižjih ligah začelo ponovno nastopati kot DŠD Slovan.
Sledil je postopen vzpon in moštvo se je leta 1953 uvrstilo v slovensko republiško ligo zahod, v kateri je tekmovalo dve sezoni ter zasedlo tretje in peto mesto. V tem času se je začelo kasnejše veliko sosedsko rivalstvo s Krimom, leta 1955 pa so rdeče-beli prišli tudi do polfinala republiškega pokala v Trbovljah, kjer je slavil domači Rudar z 1:2. Istega leta je bila ustanovljena ljubljansko-primorska liga, v kateri je klub preživel tri solidne sezone, nakar se je 1958 skupaj z najboljšimi uvrstil v novo formirano enotno slovensko ligo. V njej je Slovan vse do razpada Jugoslavije igral vidno vlogo, z dvaindvajsetimi sezonami pa zaseda tudi mesto pri vrhu večne lestvice tega tekmovanja. A prvi večji rezultatski uspeh je prišel v pokalu, kjer se je Slovan leta 1961 presenetljivo prebil vse do finala, tam pa na domačem igrišču po podaljških nesrečno izgubil z Mariborom 1:2. Prvi vidnejši ligaški rezultati so prišli leto kasneje, ko je ponos Kodeljevega osvojil drugo mesto takoj za Olimpijo in si prislužil nastop v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo. V prvem kolu je razmeroma lahko opravil z Leotarjem, v finalu pa je bil z 0:3 in 0:2 boljši varaždinski Varteks. Po posredovanju moščanskega župana Cirila Faina je klub tistega leta dobil novo ambicioznejšo upravo in nato že po treh sezonah s točko prednosti pred Aluminijem osvojil tudi svoj prvi naslov republiškega prvaka. S tem velikim uspehom si je Slovan zagotovil nastopanje v močni drugi jugoslovanski ligi za sezono 1965/66, ob čemer so poskrbeli za številne okrepitve in prvega profesionalnega trenerja Janeza
Slabo stanje v klubu je pogojevalo prosti pad vse do lige ljubljanske podzveze, tretjega slovenskega in skupno petega jugoslovanskega ranga. Do ponovnega vzpona je prišlo šele na začetku sedemdesetih, ko se je ekipa po vodstvom novega stratega Branka Elsnerja vrnila sprva do območne lige, po dveh sezonah pa leta 1973 tudi do slovenske. Slovanovci so takrat zabeležili le en poraz, pred drugim Primorjem pa imeli kar osem točk prednosti. Nadaljevanje pod različnimi novimi trenerji v slovenski ligi ni bilo tako uspešno in Slovan se je moral leta 1976 spet posloviti od elite. To je bilo ravno v času »portoroških sklepov«, ko so v najvišjem rangu na podlagi športno pedagoških kriterijev lahko igrale le regionalne selekcije izbranih klubov, vsi ostali, torej tudi Slovan, pa so tekmovali v rekreativni ligi. Tam je društvo uspelo zadostiti omenjenim kriterijem in se tako po enem letu po administrativni poti vrniti v slovensko ligo. Ekipi pod vodstvom Franja Frančeškina je šlo v prihodnjih letih kar dobro, v prvih treh sezonah so osvojili peto, šesto in drugo mesto, po tem pa leta 1980 igrali še v finalu pokala. Tam tudi v drugo ni šlo, v Žalcu je po streljanju enajstmetrovk slavil velenjski Rudar. Drugo mesto v ligi so ponovili prihodnje leto, ko jih je za točko prehitelo Šmartno, a jih je zveza po odpovedi slednjega naknadno povabila v drugo ligo. Na Kodeljevem so to možnost zavrnili, kar pa ni pomenilo, da se igranju v višjem rangu povsem odpovedujejo. Prišla je namreč zgodovinska sezona 1982/83, v kateri so osmega septembra z zmago proti velenjskemu Rudarju s 4:1 najprej končno osvojili republiški pokal, nato pa spomladi prepričljivo še ligo za svoj drugi državni naslov in vnovično uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo.
| |||