Ruski imperij: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodana poglavja 4,5,6 |
dodani poglavji 7,8 |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Bivša država
|native_name
|conventional_long_name = Ruski imperij
|common_name
|
|continent
|status
|
|
|year_start = 1721
|year_end = 1917
|
|flag_type = zastava
|image_coat = Lesser Coat of Arms of Russian Empire.svg
|symbol = grb
|
|
|image_map = Russian Empire (orthographic projection).svg
|image_map_caption = Ruski imperij leta 1866
<div style="padding:0.5em 0.5em 0.25em 8.0em;text-align:left;font-size:115%;">
{{legend|#346733|ozemlje imperija}}
{{legend|#49C946|vplivno področje}}
</div>
|
|capital = [[Sankt Peterburg]]/[[Petrograd]]<br/><small>(1721–1728; 1732-1917)</small> <br />[[Moskva]]<br/><small>(1728–1732)</small> <br />
|common_languages = uradni jezik [[ruščina]]<br />priznani regionalni jeziki:<br />[[finščina]], [[švedščina]], [[poljščina]]
|religion = državna vera:<br />[[ruska pravoslavna Cerkev]]<!--<br />Minority religions:<br />Judaism, Roman Catholicism, Protestantism, [[Old Believers]], [[Islam]], [[Buddhism]]-->
|
|government_type = monarhija
|
|
|year_leader1 = 1721–1725
|leader2 = [[Nikolaj II. Ruski|Nikolaj II.]] (zadnji)
|year_leader2 = 1894–1917
|
|legislature = [[Senat Ruskega imperija]]
|house1 = državni svet
|house2 = državna duma
|
|event_pre = kronanje [[Peter I. Veliki|Petra I. Velikega]]
|date_pre = 7. maj 1682 GK,<br />27. april 1682 JK¹
|event_start = razglasitev imperija
|date_start = 22. oktober 1721 GK,<br />11. oktober 1721 JK
|event1 = [[Dekabristi#Upor dekabristov|upor decembristov]]
|date_event1 = 26. december 1825 GK,<br />14. december 1825 JK
|event2 =
|date_event2 =
|event3 = [[Ruska revolucija 1905|revolucija 1905]]
|date_event3 =
|event4 =
|date_event4 =
|event_end = [[februarska revolucija]]
|date_end = 15. marec 1917 GK,<br />2. marec 1917 JK
|event_post = [[oktobrska revolucija]]
|date_post = 7. november 1917 GK,<br />25. oktober 1917 JK
| stat_year1 = 1866
|stat_area1 = 23700000
|stat_year2 = 1916
|stat_area2 = 21799825
|stat_pop1 = 181537800
|
|currency = [[ruski rubelj]]
|
|
|flag_p1= Flag of Oryol (variant).svg
|
|
<!-- |
|flag_s2 = Flag of the Soviet Union.svg -->
|
|s3 = Ober Ost
|flag_s3 = Flag of the German Empire.svg
|s4 = Prefektura Karafuto
|flag_s4 = Flag of Japan.svg
|s5 = Aljaska
|flag_s5 = Flag of the United States.svg
|s6 = Transkavkaška demokratična federativna republika
|flag_s6 = Flag of the Transcaucasian Federation.svg
|
|footnotes = 1: [[julijanski koledar]] (JK) je bil v Rusiji uporabi do leta 1917; GK - gregorijanski koledar
|today = {{flag|Rusija}} </br> {{flag|Armenija}} </br> {{flag|Azerbajdžan}} </br> {{flag|Belorusija}} </br>{{flag|Kitajska}} </br> {{flag|Estonija}} </br> {{flag|Finska}} </br> {{flag|Gruzija}} </br> {{flag|Iran}} </br> {{flag|Kazahstan}} </br> {{flag|Kirgizija}} </br> {{flag|Latvija}} </br> {{flag|Litva}} </br> {{flag|Moldova}} </br> {{flag|Poljska}} </br> {{flag|Tadžikistan}} </br> {{flag|Turkmenistan}} </br> {{flag|Ukrajina}} </br> {{flag|Združene države Amerike}} </br> {{flag|Uzbekistan}} </br> {{flag|Turčija}}
}}
'''Rúski impêrij''' (sodobno {{jezik-ru|Росси́йская импе́рия}}; starejše ''Россійская Имперія'', in tudi sodobno ''Всеросси́йская импе́рия'' ('''Vsèrúski impêrij'''), ''Росси́йское государство'' ('''Rúska držáva''') ali ''Росси́я'' ('''Rúsija''')) je bila [[država]], ki je obstajala med letoma [[1721]] in [[1917]]. Nasledila je [[Rusko carstvo]] in je bila predhodnica [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]].
Vrstica 126 ⟶ 88:
V začetku 19. stoletja je bila Rusija tako največja država na svetu, ki je segala od [[Arktično morje|Arktičnega morja]] na severu do [[Črno morje|Črnega morja]] na jugu, od [[Baltsko morje|Baltskega morja]] na zahodu do [[Tihi ocean|Tihega oceana]] na vzhodu. S 174,4 milijonov prebivalcev je imela tretje največje prebivalstvo na svetu (za [[Kitajska|Kitajsko]] in [[Britanski imperij|Britanskim imperijem]]).
Ob koncu imperija je bila država ena zadnjih [[absolutizem|absolutističnih]] [[monarhija|monarhij]] v Evropi, ki jo je vodil [[
==Vladanje Petra Velikega==
Vrstica 370 ⟶ 332:
Rusija si je do leta 1864 podredila ves [[Kavkaz]], potem ko je od tam pregnala uporne [[Čečenija|Čečene]]. Osvajanja je sistematično nadaljevala v [[Turkistan]]u, naseljenem s starodavnimi plemeni. Britanske oblasti v [[Indija|Indiji]] so gledale na to z nezaupanjem in strah pred ruskim vmešavanjem v [[Afganistan]] je v letih 1878-80 pripeljal do angleško-afganistanske vojne. V 1880-tih se je ruska ekspanzija razširila na [[Turkmenistan]] na vzhodni obali [[Kaspijsko morje|Kaspijskega morja]], katerega ljudstvo je nudilo precej močnejši vojaški odpor, in dalje v [[Tadžikistan]] in gorato [[Kirgizija|Kirgizijo]].
==Obdobje reakcije do prve velike revolucije (1881-1905)==
[[Aleksander III. Ruski|Aleksander III.]] (1881-94), je bil prepričan, da se s popuščanjem ne da boriti proti terorizmu. Njegova policija je polovila očetove morilce, pet je bilo obešenih. Leta 1882 je prišel na položaj notranjega ministra oster in sposoben grof [[Dimitrij Andrejevič Tolstoj]], ki je v kratkem času razbil tajne organizacije.
===Opustitev reform, represija in neobčutljivost za družbene razmere===
Aleksander III. se je sprva čutil dolžnega očetove reforme nadaljevati, a ga je njegov konservativni vzgojitelj [[Konstantin Petrovič Pobedonoscev]] prepričal, da je storil ravno nasprotno; reforme so bile ustavljene, svoboda izražanja omejena, okrepljena sta bila centralna oblast in vpliv uradne cerkve.
Pravosodje je prišlo pod politični nadzor. Šolski programi so bili usmerjeni k ruski tradiciji, vzgajanju pokorščine do carja in uradne cerkve. Univerze so izgubile avtonomijo, mnogi profesorji so bili odpuščeni ali pa prisiljeni k odpovedi. Študentje so prišli pod nadzor politične policije, okrepljena je bila cenzura. Ustanovljene so bile cerkvene šole, v katerih je program šolanja določala pravoslavna cerkev.
Leta 1889 je bil vzpostavljen sistem ''zemskih'' načelnikov-guvernerjev, ki jih je imenovalo notranje ministrstvo iz plemiških vrst; nadzirali so lokalno samoupravo, ki je bila močno omejena. Njihovo vmešavanje je najbolj prišlo do izraza ob slabi letini leta 1891, ko so ovirali lokalne oblasti pri izvajanju blažilnih ukrepov ob hudi lakoti. To leto so se ponovno začeli pojavljati upori, ki jih je še stopnjevala carjeva smrt tri leta kasneje. Oblast je napetosti v narodu sproščala z organiziranjem pogromov proti judom.
Novi car, [[Nikolaj II. Ruski|Nikolaj II.]] (1894-1918), ki je bil prepričan, da se itak vse dogaja po božji volji, ni dojel položaja in njegov svetovalec Pobedonoscev, ki je vodil že carjevega očeta, ga je prepričal, da ni treba ničesar spremeniti.
Leta 1897 so izbruhnile velike stavke v Sankt Peterburgu. Leta 1899 je prihajalo do velikih nemirov na univerzah v Kijevu, Sankt Peterburgu, Moskvi. Spet so se začeli atentati (ubita sta bila prosvetni minister Bogoljepov, notranji minister Sipjagin). Leta 1902 so bili kmečki nemiri in [[Lev Tolstoj]] je tik pred smrtjo carju napisal pismo, v katerem ga je opozoril na nevzdržno stanje.
===Gospodarstvo in družba v drugi polovici 19. stoletja===
Ne glede na politične razmere pa je v Rusijo prodirala evropska tehnologija in kapitalizem. Osvoboditev kmetov je industrijo oskrbela z obilico delovne sile. Že v času Aleksandra II. so zgradili 22.000 km železniških prog, ki so omogočale mobilnost po vsej državi, in kasneje njihovo gradnjo pospešeno nadaljevali. Leta 1881 so začeli graditi [[Transsibirska železnica|transsibirsko železnico]], ki je leta 1916 dosegla [[Vladivostok]].
Gradnja železnic in hitro razvijajoča se vojaška industrija so potrebovale veliko jekla in železa. Z osvoboditvijo kmetov so rudniki na [[Uralsko gorovje|Uralu]] izgubili veliko delovne sile, močan metalurški center pa se je razvil v Ukrajini na osnovi železove rude v [[Krivoj Rog]]-u in premoga iz [[donetsk]]ega bazena. Tudi Poljska je imela močno železarstvo.
Iz črpališč v [[Baku]]ju ob Kaspijskem morju so vozili zemeljsko olje predvsem v Moskvo in Sankt Peterburg; v slednjem sta se razvijali strojna in elektostrojna industrija. Napredovale so tekstilna in sladkorna industrija.
Leta 1897 je finančni minister [[Sergej Juljevič Witte]] (minister v letih 1892-1903, potem do 1906 premier) uspel postaviti [[rubelj]] na zlato osnovo in s tem opogumil tuje investitorje, da so začeli vlagati svoj kapital v ruska podjetja, Francozi in Belgijci predvsem v metalurgijo na jugu države, Britanci v črpanje zemeljskega olja, Nemci v elektrostrojno industrijo.
Z industrijo se je množil delavski razred, ki je živel v zelo slabih razmerah. Nekoliko bolje je bilo v prestolnici, kjer je bilo delavce teže dobiti in se je delavstvo začelo razvijati v moderen delavski razred. Leta 1882 je inšpektorat za delo omejil delovni čas za moške in ženske na 11,5 ur, pri nočnem delu na 10 ur. Čeprav so bile [[Stavka|stavke]] prepovedane, so se občasno pojavljale. Poskusi države, da bi z nekaj delavskimi zakoni izboljšala položaj delavcev, niso bili zadostni.
Medtem ko je država razvoj industrije pospeševala, predvsem zaradi vojske, je kmetijstvo predstavljalo zanjo le vir davkov in je ostalo temu primerno zaostalo in primitivno. Leta 1882 je bila ustanovljena ''kmečka deželna banka'' in leta 1885 ''plemiška''. Davki na potrošnjo (sladkor, tobak, vžigalice, olje) so zelo bremenili kmeta. Leta 1894 je država vpeljala monopol na alkohol. Za kmečko revščino je bila marsikje kriva tudi prenaseljenost. Kmetje so se zato selili v [[Sibirija|Sibirijo]] (koncem stoletja po 200.000 na leto). Pojavljale so se politične zahteve po ponovni porazdelitvi zemlje.
Izobrazba je bila na zelo nizkem nivoju. Ob koncu stoletja je imelo drugo stopnjo izobrazbe (srednjo šolo) v Rusiji manj kot 1 % prebivalstva in visokošolsko manj kot 0,1 %. Javne in cerkvene šole je obiskovalo le 27 % šoloobveznih otrok <ref>The new encyclopaedia Britannica, zv. 28, str. 993.</ref>. K takšnemu stanju je prav gotovo prispevalo nezanimanje ruskih oblasti za izobraževanje naroda.
Ruski revolucionarji so prihajali najprej iz krogov izobražene plemiške mladine. Ilegalne socialistične stranke so nastale razmeroma zelo pozno. Leta 1901 so nekdanji člani ''Ljudske volje'' ustanovili ''stranko socialnih revolucionarjev''; ti so najprej upali, da se bo Rusija lahko izognila kapitalizmu. Ko je postalo jasno, da to ne bo mogoče, so skušali omejiti njegovo delovanje in zgraditi socialistični red na temelju vaških komun. Zemlja naj bi bila socializirana, kmetje pa bi jo obdelovali kot "lastniki dela".
Že nekoliko prej, leta 1898 na kongresu v [[Minsk]]u, je bila iz več ilegalnih delavskih skupin ustanovljena ''stranka socialnih demokratov''; ti so se zavedali, da bo šel razvoj v smeri industrializacije in da bo delavski razred osnova bodoče socialistične organiziranosti. Leta 1903 so se socialni demokrati na kongresu, ki se je začel v [[Bruselj|Bruslju]] in nadaljeval v [[London]]u, razdelili na t. i. ''[[Boljševiki|boljševike]]'' (ki so dobili na kongresu večino) in ''manjševike'', kakor so kasneje imenovali vse druge skupine skupaj. Boljševike je vodil [[Vladimir Iljič Uljanov]]-Lenin, ki se je zavzemal za oblikovanje ožjega, aktivnega jedra poklicnih revolucionarjev, ki bi bili sposobni organizirati revolucionarne delavske množice proti carskemu režimu. Lenin je veliko pozornosti namenjal tudi kmetom, kot potencialni revolucionarni sili.
===Rusifikacija===
Ruska oblast je začela z načrtno rusifikacijo na Poljskem, potem ko je zadušila [[Aleksander II. Ruski#Vstaja na Poljskem|vstajo Poljakov]] in Poljsko integrirala v rusko državo (1864). Poljski jezik je prenehala biti uradni jezik v uradih, šolah. Leta 1880 je prišlo tako daleč, da so celo v osnovnih šolah poučevali samo v ruščini.
Tudi v [[Ukrajina|Ukrajini]] so po letu 1864 kaznovali vse znake narodnostnega delovanja. Leta 1876 so prepovedali vse publikacije v ukrajinščini razen zgodovinskih dokumentov. Zato pa so toliko bolj cvetele narodnostne in politične aktivnosti za avstrijsko mejo v [[Galicija|Galiciji]]. Veliki ukrajinski zgodovinar [[Mihaijlo Sergijovič Gruševskij]] in socialistični pisec [[Mihajlo Petrovič Dragomanov]] sta izdajala svoja dela, ki so jih tihotapili preko meje
V 1890-tih je ruska oblast razširila politiko rusifikacije na vso Rusijo. Ni več zadostovalo, tako kot v časih Nikolaja I., da so bili podložniki carju pokorni, morali so postati Rusi. Takšna politika je imela precejšnjo podporo v vseh slojih ruskega prebivalstva razen pri inteligenci. Del konservativnega tiska z visoko naklado je bil izredno nacionalističen. Pri tem je vneto sodelovala pravoslavna cerkev.
Glavne žrtve rusifikacije so bili lojalni državljani, ki so jih sedaj silili, da se odpovejo svojemu jeziku, kulturi in celo veri. Nemci ob Baltiku so izgubili svojo univerzo; v svojih zelo starih srednjih šolah niso smeli poučevati v svojem jeziku. [[Litovci|Litovcem]] in [[Estonci|Estoncem]] so nemščino zamenjali z ruščino in jih silili, da [[luteranstvo]] zamenjajo s pravoslavjem.
Poskus rusifikacije je pri [[Finska|Fincih]] vzbudil vsesplošen pasivni odpor. Leta 1904 je prišlo v Sankt Peterburgu celo do uboja ruskega glavnega guvernerja. Upirali so se tudi tradicionalno rusofilski [[Armenci]], ko so se ruske oblasti začele vmešavati v armensko cerkev in zapirati šole, ki so jih sami zgradili. Podobno je bilo pri Povolških Tatarih, kjer je ekonomsko in kulturno najbolj napredni del naroda, njihova trgovska elita, sama zgradila šole za izobraževanje naroda. Rusifikacija ni doletela le območij [[Centralna Azija|Centralne Azije]], kjer je bila ruska oblast omejena.
V najtežjem položaju pa so bili [[judje]]. V 1880-tih je postalo nasilje proti njim tako rekoč legalno, namenjeno sproščanju družbenih napetosti. Policija je vzpodbujala izgrede, ki so vodili do uničevanja judovskih trgovin, fizičnega obračunavanja z njimi, prihajalo je celo do ubojev.
=== Politika na Balkanu in v Aziji===
Aleksander III. je vodil previdno zunanjo politiko; očitno se je zavedal omejenih materialnih in duhovnih potencialov svoje države.
Na [[Balkan]]u po [[Srbsko-bolgarska vojna (1885)|srbsko-bolgarski vojni]] (1885) ni več podpiral bolgarskega kneza [[Aleksander I. Bolgarski|Aleksandra I.]]<ref>ki se je postavil na čelo bolgarskega nacionalnega gibanja</ref>, zaradi česar je ta moral odstopiti (1886). Njegov naslednik, [[Ferdinand I. Bolgarski|Ferdinand I.]] se je povezal z Avstrijci. Ker je že leta 1881 tudi srbski knez [[Milan Obrenović]] sklenil tajno zvezo z [[Avstro-Ogrska|Avstrijo]], je na Balkanu pod ruskim vplivom ostala le še [[Črna gora]], pa čeprav sta srbsko in bolgarsko ljudstvo čutili naklonjenost do Rusov.
Aleksander III. se je izogibal sporu z Nemci. Ko leta 1887 zveza treh cesarjev (iz leta 1772) ni bila ponovno obnovljena, je z [[Bismarck]]om sklenil tajni zavarovalni sporazum, ki pa je ostal v veljavi le do Bismarckove odstavitve leta 1890. V nasprotje trojni zvezi Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije sta se zbližali Francija in Rusija. Francija je dala Rusiji nekaj izdatnih posojil za razvoj vojske in vojaške industrije; leta 1892 sta državi sklenili tudi vojaško zvezo.
Rusija je v [[Centralna Azija|Centralni Aziji]] nadaljeval tradicijo postopne širitve ruskega vplivnega območja. Po diplomatski krizi z Britanijo, ki jo je leta 1884 povzročil incident pri Pandzaku (danes Šerabat v Turkmenistanu), so se Rusi naslednje leto z Britanci dogovorili o meji in v naslednjih desetletjih centralno azijske zadeve niso več povzročale večjih težav v rusko-britanskih odnosih.
Na [[Daljni vzhod|Daljnem vzhodu]] sta bili Rusija in [[Japonska]] v dobrih odnosih, dokler niso Rusija, Francija in Nemčija (že v času carja Nikolaja II.) po [[Japonsko-kitajska vojna|japonsko-kitajski vojni]] (1849-95) od Japonske zahtevale, da se odpove polotoku [[Liao-Tung]], ki ga je potem leta 1897 zasedla Rusija in tam zgradila vojaško pristanišče [[Port Arthur]] in železnico do njega. Odtlej sta bili Rusija in Japonska tekmeci v [[Koreja|Koreji]] in Južni [[Mandžurija|Mandžuriji]]. Nasprotje njunih interesov je doseglo vrhunec v [[Rusko-japonska vojna|medsebojni vojni]] (1904-05). Vojna je Rusiji prinesla vrsto porazov na kopnem in na morju, zelo pa jo je prizadelo tudi uničenje njenega tihomorskega in baltskega<ref>ki je priplulo v tihomorske vode okrog Afrike</ref> ladjevja. Z mirom v [[Portsmouth, New Hampshire|Portsmouthu]] se je morala Rusija odpovedati Port Arthurju in južni mandžurski železnici ter južni polovici polotoka Sahalin.
==Zadnja leta imperija (1905-1918)==
===Politični nemiri in upravne spremembe===
[[Slika:Russian Empire Map.jpg|thumb|right|250px|Zemljevid Ruskega imperija iz leta 1914]]
Nesmiselna vojna proti Japonski je doma še povečevala revščino. V tisku in na javnih shodih so kritizirali vlado. Decembra 1904 so po vsej Rusiji izbruhnile stavke delavcev. V nedeljo, 22. (9.)<ref>v oklepajih so navedeni datumi po ruskem koledarju</ref> januarja 1905 je v Sankt Peterburgu velika množica delavcev, ki jih je vodil kontraverzni duhovnik Jurij Gapon, krenila proti [[Zimski dvorec|Zimskemu dvorcu]], da bi carju osebno izročila peticijo za spremembe. Ker se množica na označenem mestu ni zaustavila, je vojska streljala; na stotine ljudi je bilo ranjenih in ubitih.
''Krvavi nedelji'' so sledili množični neredi. Vrstile so se demonstracije, stavke delavcev, ulični spopadi, neposlušnosti kmetov in vojakov v kopni vojski in mornarici. Nemiri so bili posebno hudi v neruskih pokrajinah, v Poljski, Litvi, Gruziji in v delih Ukrajine. Bilo je tudi veliko pogromov nad Judi in Armenci. Ubit je bil veliki knez Sergej Aleksandrovič. Revolucionarno gibanje je doseglo svoj vrhunec oktobra s stavko železničarjev, ki je ohromila državo. Rusija je doživela [[Ruska revolucija 1905|prvo veliko revolucijo]]. Tedaj so bili v Sankt Peterburgu ustanovljeni (kasneje tako pomembni) ''[[Sovjet|sovjeti delavskih in vojaških poslancev]]''.
30. (17.) oktobra 1905 je car izdal znameniti ''Oktobrski manifest'', ki je obljubljal vsem državljanom osebne svoboščine, dovoljenje formiranja političnih strank, splošno volilno pravico, ustanovitev skupščine. Pod vodstvom ministra Sergeja Witta je bila v naslednjih tednih pripravljena vrsta zakonov, ki so bili temelj za ustanovitev [[Duma (parlament)|''državne dume'']].
Volitve v ''prvo dumo'', ki jo je volil razmeroma širok krog volilnih upravičencev, sta socialistični stranki (''[[boljševiki]]'' in ''socialistični revolucionarji'') bojkotirali. Največ glasov so dobili ''kadeti'' (ustavni demokrati, predstavniki liberalne inteligence) in ''trudovniki'' (predstvaniki kmetov); veliko poslancev so dobili neruski narodi, konservativcev je bilo zelo malo ( tudi ''oktobristi'', kot se je imenovala manj liberalna ''zveza 17. oktobra'', so dobili malo glasov). Tik pred formiranjem dume (april 1906) pa je car izdal ''Osnovne zakone'', po katerih so bili carjevi ministri odgovorni samo njemu; car je lahko razpustil dumo in objavil nove volitve, kadar je hotel.
Reforme, ki so jih zahtevali poslanci prve dume, so bile za carja in njegovo vlado nesprejemljive. Po dveh mesecih mrtvega teka je car dumo razpustil in za novega predsednika vlade imenoval odločnega [[Pjotr Arkadjevič Stolipin|Petra Stolipina]] (julij 1906). Številni atentati in poskus atentata nanj (razstrelili so njegovo letno vilo) so sprožili lov za teroristi; v naslednjih osmih mesecih je bilo obešenih več kot tisoč ljudi. Do začetka leta 1907 so bili upori zadušeni, disciplina v vojski obnovljena, policija je spet obvladovala položaj.
Februarja 1907 je bila izvoljena ''druga duma''. To pot je bilo težišče izvoljenega parlamenta še bolj na levi. Sodelovanje med dumo in vlado spet ni bilo mogoče in car je v juniju razpustil tudi to dumo.
Potem je Stolipin spremenil volilna pravila tako, da so se poboljšale možnosti za izvolitev bogatejših državljanov in Rusov po narodnosti. ''Tretja duma'' (1907-12) in ''četrta duma'' sta bili tako bolj konservativni: desne stranke so imele skupaj z ''oktobristi'' trdno večino.
Razmere v državi so se začasno umirile. Car je imel popoln nadzor nad vojsko in imenovanjem ministrov. Možne so bile razprave med strankami v parlamentu in v javnosti. Tisk je bil relativno svoboden, dovoljeni so bili sindikati, ne pa tudi stavke. Vlada je manj posegala v lokalno upravo, nekoliko se je izboljšalo osnovno šolstvo, še vedno pa je bila oblast nenaklonjena visokemu šolstvu.
Vzdrževanje reda je bilo Stolipinu prva skrb, a vpeljal je tudi spremembe v kmetijstvu. Podpiral je ustanavljanje ekonomsko dovolj velikih individualnih kmetij, v katerih je videl bodočnost ruskega kmetijstva. Razdrobljene parcele so združevali s komasacijo, namenjali so denar za vzgojo kmetov in modernizacijo kmetij. To smer razvoja pa je zaustavil atentat na Stolipina leta 1911.
Po Stolipinovi smrti je bi car spet izgubljen med nesposobnimi in intrigantskimi ministri. Vpliv na dvoru si je pridobil verski pustolovec [[Grigorij Jefimovič Rasputin]], ki je dobil duhovno moč nad carico, ker je s svojo osebnostjo ugodno vplival na bolezen [[Hemofilija|hemofiličnega]] carjeviča Alekseja.
V vseh teh letih je stalno napredovala industrija, tudi s francoskimi posojili, koncentriral se je kapital. Junija 1912 je duma uvedla celo neko obliko zdravstvenega zavarovanja za industrijske delavce. V tiste predele Sibirije, ki so imeli rodovitnejšo zemljo, so naseljevali samostojne kmete z boljšo mehanizacijo.
Zaradi intenzivne rusifikacije pa se je po letu 1907 poslabšal položaj neruskih narodov. Najbolj so trpeli Finci, ki jim je bila odvzeta avtonomija, in Povolški Tatari, čeprav so se trmasto upirali. Kljub represijam se je ukrajinska narodna zavest krepila in prehajala od inteligence na vse širši krog delavcev in kmetov. Prebivalci Centralne Azije so bili nezadovoljni s prihajanjem naseljencev iz evropske Rusije na njihova ozemlja.
===Zdrs v prvo svetovno vojno in padec monarhije===
Po izgubljeni vojni z Japonsko je Rusija začela z njo sodelovati.
Zveza s Francijo je bila ponovno potrjena po velikih francoskih posojilih, ki jih je Francija dala Rusiji, potem ko jo je ta podprla v konfliktu z Nemčijo v [[Prva maroška kriza|prvi maroški krizi]] (1905/06). V povračilo Nemčija ni protestirala proti avstro-ogrski [[Aneksijska kriza|samovoljni aneksiji]] Bosne in Hercegovine (1908) in javno ponižala Rusijo, ki zaradi notranjih slabosti sama ni mogla intervenirati v podporo Srbiji.
Konflikte, ki jih je imela Rusija z Veliko Britanijo v Perziji, Afganistanu in Tibetu, je uredila anglo-ruska konvencija iz leta 1907. S tem je bil zaključen sklop treh bilateralnih zvez, med Francijo in Rusijo (1892), Veliko Britanijo in Francijo (1904) ter Rusijo in Veliko Britanijo (1907) (skupaj jih imenujemo [[Antanta|tojna antanta]]), ki je nudil pogodbeno osnovo za boj proti [[Centralne sile|Centralnim silam]].
V naslednjih letih si je ruska diplomacija najprej prizadevala organizirati balkanske države in Turčijo proti Avstriji. To ji ni uspelo, imela pa je prste vmes pri organizaciji [[Balkanska liga|srbsko-črnogorsko-grško-bolgarske zveze]] proti Turčiji leta 1912. [[Prva balkanska vojna|Prve balkanske vojne]] bi se udeležila z vojsko, če se ne bi car zadnji trenutek premislil, menda<ref>Fajfrić, str. 522.</ref> po posredovanju Rasputina. [[Druga balkanska vojna]] (1913) je ponovno pripeljala Bolgarijo v avstrijski tabor. Ko je Avstrija poleti 1914, po atentatu na [[Franc Ferdinand|Franca Ferdinanda]], postavila Srbiji ultimat, je bila Rusija pred veliko dilemo. Če se ne bi postavila na srbsko stran, bi zgubila ves Balkan in se izneverila tudi svoji zaveznici Franciji; znašla bi se v vlogi nemškega satelita. Torej je izbrala drugo pot, ki pa je vodila v [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]].
Leta 1914 je francosko ruska zveza pokazala svojo vrednost. Nemška vojska bi lahko uničila Francijo ali Rusijo, ne pa obeh hkrati. Ruska invazija v Vzhodno Prusijo je po dveh neuspešnih bitkah pripeljala v nemško ujetništvo 150.000 Rusov. Omogočila pa je Franciji, da je dobila [[Prva bitka na Marni|prvo bitko na Marni]].
V [[Galicija|Galiciji]] so ruske čete napredovale daleč v avstrijsko ozemlje. Velik udarec za Ruse je bil vstop [[Osmansko cesarstvo|Turčije]] v vojno na strani Nemčije; ni odprl le nove fronte na [[Kavkaz]]u (kjer je šlo ruski vojski kar dobro), ampak je zaprl tudi vstop v [[Črno morje]] in s tem ruskim zaveznikom onemogočil materialno pomoč Rusiji po morju. Ruski vojski je izredno primanjkovalo streliva in orožja.
Spomladi 1915 so se Rusi umaknili v Galiciji. Maja 1915 so ''centralne sile'' usmerile ofenzivo v Poljsko in zavzele ogromno ozemlja. Do jeseni je Rusija izgubila več kot milijon mož.
Porazi so v Rusiji dvignili ogorčeno nezadovoljstvo. Car je sam prevzel vrhovno komando na terenu in je pustil prestolnico skupini drugorazrednih ministrov, za katere bi komaj lahko rekli, da so vlada. Mobilizacija delavcev in kmetov je onemogočila delovanje industrije in poljedelstva, transporti so bili preobremenjeni. Cene so rasle veliko hitreje kot plače. Primanjkovalo je dobrin, hrane. Nezadovoljstvo, zlasti delavskega razreda, je raslo.
Leta 1916 se je vojaški položaj prehodno popravil. General [[Aleksej Aleksejevič Brusilov]] je napredoval v Galiciji in v ujetništvo je prišlo 400.000 avstrijskih vojakov (med njimi veliko Slovencev). Ljudsko nezadovoljstvo pa je raslo. Uradna birokracija je porabljala veliko energije v medsebojnih sporih. Ministri, ki jih je imenoval car, pogosto na predlog carice in Rasputina, so bili nekompetentni in nepopularni.
Januarja 1917 se je oskrba s hrano v prestolnici še poslabšala. V začetku marca (febrarju) je prišlo do [[Februarska revolucija|februarske revolucije]]. Stavke, demonstracije, in vrste za hrano so napolnile ulice z množicami. V nekaterih kasarnah so se pojavili upori in jasno je bilo, da vojaki ne bodo streljali na množice. Car je nekaj dni odlašal, da bi imenoval "vlado narodnega zaupanja". V Sankt Peterburgu je bil ustanovljen [[sovjet]] delavcev in zastopnikov vojakov; tudi duma je postavila stalni komite, ki ga je predlagal car. Sovjet in komite sta soglasno sestavila začasno vlado, sestavljeno v glavnem iz ''kadetov'' in ''oktobristov'', pod vodstvom [[Georgij Evgenjevič Lvov| kneza Lvova]]. 15. marca so njegovi odposlanci prispeli v [[Pskov]], kjer se je bil car ustavil v neuspelem poskusu, da se vrne iz vojaškega poveljstva v Sankt Peterburg. Tam jim je izročil svojo odpoved<ref>v korist svojega brata velikega kneza Mihaela Aleksandroviča, ki pa je presto odklonil</ref>. Tisoč let stare monarhije je bilo konec. Sledili sta [[Ruska revolucija|oktobrska revolucija]] in [[Ruska državljanska vojna|državljanska vojna]], iz katere se je rodila [[Sovjetska zveza]].
== Sklici in opombe==
Vrstica 381 ⟶ 455:
== Glej tudi ==
{{kategorija v Zbirki|Russian Empire}}
* [[zgodovina Rusije]]
|