Aksiatonalna linija: Razlika med redakcijama

Ni povsem jasno od kod je prišla ideja o tim. [[aksiatonalne linije|aksiatonalnih linijah]]. Po nekaterih se je razvila znotraj [[kabala|kabalistične]] tradicije, po drugih pa gre za vplive kitajske [[kineziologija|kineziologije]] ali japonske [[akupunktura|akupunkture]] [[tsubo]].<ref>Petrović, A. (2015): str. 287.</ref> Leta 1977 je [[J.J. Hurtak]] objavil obsežno poglavje o obstoju omenjenih linij, ki so po njegovem enakovredne meridijanom tradicionalne kitajske medicine, le da naj bi bile te linije na konceh odprte in naj bi telo povezovalez [[zvezda|zvezdami]].<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 523.</ref> Tovrstne linije naj bi povezovale magnetna domene, ki da se gibljejo med zasnovo nadjaza in vzorčnimi koti telesnih organov.<ref name="H524">Hurtak, J.J. (1999): str. 524.</ref> Iz tradicionalne kitajske medicine poznani meridijani naj bi bili povezani s tim. regresivnimi aksiatonalnimi linijami, aksiatonalne linije v progresivnem smislu, ki naj bi telo povezovale z višjim jazom, pa so bile po navedbah J.J. Hurtaka nekoč v preteklosti prekinjene. <ref name="H524"/> Aksiatonalne linije naj bi bile še posebno močno povezane s [[hrbtenica|hrbtenico ]] in [[čakra|čakrami ]].<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 527.</ref> S ponovno povezavo teh linij naj bi se začela doba luči, preko povezave pa naj bi se spreminjali geni, telesni organi naj bi ozdraveli ali se obnovili,<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 524, 525, 527, 528</ref>možno naj bi bilo ozdravljenje nekaterih težkih bolezni kot npr. [[rak (bolezen)|rak]] in celo oživljanje umrlih.<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 525,528.</ref> Točke povezave med aksiatonalnim krogotokom in vozlišči v celičnega spomina naj bi bile vrtilne točke (''spin points''), ki naj bi omogočale dostop zvočno-svetlobnih vibracij, ki da pospešujejo vrtenje celičnih molekul, to pa naj bi vplivalo na obnavljanje organov.<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 526-527.</ref> Energija aksiatonalne svetlobe naj bi imela celo moč za spreminjanje genetike.<ref>Hurtak, J.J. (1999): str. 527.</ref>