Ruski imperij: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Pandrej (pogovor | prispevki)
dodana poglavja 1,2,3
Pandrej (pogovor | prispevki)
dodana poglavja 4,5,6
Vrstica 237:
 
Njegove zunanjepolitične poteze so bile polne nasprotujočih si odločitev. Slavnega ruskega vojskovodjo [[Aleksander Vasiljevič Suvorov| Suvorova]] je z vojsko poslal v Italijo, da se je boril na strani [[Vojna druge koalicije|druge protifrancoske koalicije]], potem pa se je sprl z [[Habsburška monarhija|Avstrijci]] in sklenil zavezništvo z [[Napoleon]]om proti Veliki Britaniji. V kratkem je proti Rusiji obrnil vse njene nekdanje zaveznike, še najbolj Britance, ki so začeli proti Pavlu plesti zaroto. Marca 1801 so zarotniki iz vrst visokih uradnikov na dvoru in iz garde Pavla umorili. Nastop njegovega sina Aleksandra I. je napovedal novo stoletje in novo obdobje v zgodovini Ruskega imperija.
 
==Vladanje Aleksandra I. (1801-25)==
 
[[Aleksander I. Ruski|Aleksander I.]] (1801-25) je sklenil mir s Francijo in Britanijo in obnovil normalne razmere z Avstrijo. V državni upravi je ''kolegije'' iz časa Petra Velikega zamenjal z ministrstvi, ni pa postavil prvega ministra, ki bi njihovo delo koordiniral. Njegovo upanje, da se bo lahko posvetil notranjim reformam v korist ljudstva, je zmotila [[Napoleon]]ova napadalna politika.
 
===Vojne z Napoleonom. Osvojitve v Aziji===
 
Rusija se je priključila [[Vojna tretje koalicije|tretji protifrancoski koaliciji]] (Velika Britanija, Rusija, Avstrija, Švedska), a preden so lahko Avstrijci in Rusi združili vse svoje čete, jih je Napoleon zvabil v spopad in [[Bitka pri Slavkovu|pri Slavkovu]] prepričljivo zmagal (1805).
 
Naslednje leto je vojno Napoleonu napovedala Prusija in bila [[Prusija#Čas koalicijskih vojn proti revolucionarni Franciji in Napoleonu|katastrofalno poražena]] v bitki pri Jeni in Auerstädtu (1806). Aleksander je leto za tem priskočil Prusom na pomoč, a je bil, [[Aleksander I. Ruski#Bojevanje na Poljskem in v Prusij (1806-07)|po dveh porazih]] pri Pruskem Eylauu in pri Friedlandu, prisliljen v Tilsitu z Napoleonom skleniti mir (1807). Rusija pri tem ni izgubila svojih ozemelj. Cesarja sta uradno postala zaveznika in si razdelila svet v interesni sferi. To je Aleksandru omogočilo nadaljnja osvajanja. V [[Finska vojna|finski vojni]] (1808-09) je Švedom iztrgal veliko vojvodino Finsko in v [[Rusko-turška vojna (1806-1812)|rusko-turški vojni]] (1806-12) dobil od Turkov [[Besarabija|Besarabijo]] (ozemlje med [[Prut]]om in [[Dnjester|Dnjestrom]], t. j. vzhodno polovico kneževine Moldavije, ki je bila turški vazal). Vzporedno je na Kavkazu potekala [[Rusko-perzijska vojna (1804–1813)|rusko-perzijska vojna]] (1804-13) za oblast nad [[Gruzija|Gruzijo]] in manjšimi kavkaškimi kneževinami; v vojni je Rusija utrdila svojo oblast v Gruziji (ki se je leta 1801 sama priključila ruskemu imperiju), [[Dagestan]]u, [[Azerbajdžan]]u z [[Baku]]jem in delu severne [[Armenija|Armenije]]. Rusija je imela neomejen dostop do Črnega in Kaspijskega morja.
 
Rusko-francosko zavezništvo, ki nikdar ni bilo iskreno, se je vse bolj krhalo. Napoleona so skrbeli ruski strateški nameni z morskima ožinama [[Bospor]] in [[Dardanele]], Aleksander pa je v [[Vojvodina Varšava|Varšavski vojvodini]] (po Napoleonovem načrtu obnovljeni Poljski) videl močno Napoleonovo vojaško zaveznico. Rusija je leta 1810 prenehala upoštevati Napoleonovo [[Celinska zapora|celinsko zaporo]] in začela trgovati z Veliko Britanijo. Aleksandrov poskus leta 1811, da bi Poljake pridobil na svojo stran, ni uspel. Junija 1812 je Napoleon z vojsko, sestavljeno iz francoskih, motiviranih poljskih, odklonilno razpoloženih avstrijskih in pruskih enot [[Napoleonov pohod na Rusijo|napadel Rusijo]]. Prodrl je do Moskve, potem pa so Rusi v veliki domovinski vojni Francoze pregnali iz Rusije in skupaj z zavezniki [[Avstrijsko cesarstvo#Četrta protifrancoska koalicija. Padec Napoleona|četrte koalicije]] (Rusija, Prusija, Avstrija, Velika Britanija, Švedska), po dobljeni osvobodilni vojni (1813-15), 31. marca 1814 vkorakali v Pariz.
 
Aleksander je veljal za rešitelja Evrope. Na [[Dunajski kongres|dunajskem kongresu]] (1815) se je zavzemal za obnovitev velike Poljske, sestavljene iz ozemelj, ki so si jih ob [[Delitve Poljske|delitvah Poljske]] prilastile Rusija, Prusija in Avstrija, a sta temu nasprotovali Avstrija in Velika Britanija. Ustanovljena je bila [[Kongresna Poljska|Kongresna kraljevina Poljska]] (zmanjšana Varšavska vojvodina), formalno avtonomna, z Aleksandrom kot poljskim kraljem. Aleksander je kraljevini dal oktroirano ustavo. Odkar je Švedska z mirom v Kielu (1814) priznala suverenost Rusije nad Finsko, je bil Aleksander tudi uradni finski veliki knez. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena [[sveta aliansa]].
 
Rusija je izšla iz vojne kot največja evropska kopenska sila in je ugled velesile, ki se je je treba bati, uživala vso prvo polovico 19. stoletja. V zgodnjem 19. stoletju je imperij trdno stopil tudi na tla [[Aljaska|Aljaske]].
 
===Notranje razmere in reforme===
 
Aleksander I. je leta 1802 ''kolegije'' na državnem nivoju nadomestil z osmimi ministrstvi (kopenska vojska, mornarica, zunanje zadeve, sodstvo, notranje zadeve, finance, trgovina, prosveta). Prosvetno ministrstvo je leta 1804 izdelalo zakon o razvoju štirinivojskega javnega šolstva, od osnovne šole do univerze. Ustanovljenih je bilo več višjih šol in univerz, srednje šole v večini pokrajinskih središč. Ker je primanjkovalo denarja, je bilo malo storjenega na nižjih nivojih. Aleksander I. se je zavedal, da Rusija od vseh reform najbolj potrebuje odpravo tlačanstva, a so že manjše izboljšave položaja tlačanov vzbudile med plemstvom tolikšen odpor, da si ni upal dalje.
 
Leta 1809 je [[Mihail Mihailovič Speranski| Mihael Speranski]], občudovalec Napoleona, Aleksandru pripravil načrt preoblikovanja Rusije v [[Ustavna monarhija|ustavno monarhijo]] z narodno skupščino in piramido posvetovalnih in voljenih teles. A se je plemstvo tovrstnim razmišljanjem tako uprlo, da je moral Speranski zapustiti Sankt Peterburg. Car se je odločil, da je v danih razmerah (napovedovala se je vojna z Napoleonom) najbolje, ne posegati v tradicionalne upravne institucije.
 
Po vojni se je Aleksander odpovedal idealom [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] in začel iskati rešitve družbenih problemov v [[Misticizem|misticizmu]]. Sam se je posvečal le še zunanji politiki, upravljanje države pa je prepustil konservativcem, ki jih je zmaga v vojni politično okrepila. Vodilno vlogo je dobil Aleksandru brezmejno vdani general [[Aleksej Andrejevič Arakčejev]]. Tako kot car se je tudi on močno bal revolucije. Državo je upravljal povsem po vojaško in jo nadzoroval s tajno policijo, kar je vodilo v ovaduštvo in korupcijo. V cerkvi so prišli do veljave različni pravoslavni mistiki.
 
A mladi izobraženi Rusi, ki so bili z vojsko v Evropi, so zahtevali reforme, ki jih je Aleksander sicer ves čas obljubljal, a ničesar storil. Pojavljale so se [[Prostozidarstvo|prostozidarske]] lože in tajna društva. Med njimi so [[Dekabristi#Tajna društva|nekatera]] prišla do zaključka, da je možno priti do sprememb le z revolucijo. Začeli so pripravljati atentat na carja, ko je ta nenadoma umrl (1825).
 
==Vladanje Nikolaja I. (1825-54)==
 
Ko bi morala vojska 26. decembra 1825 javno priseči novemu carju [[Nikolaj I. Ruski|Nikolaju I.]], so se vojaki uprli. Upor, poznan kot [[Dekabristi#Upor dekabristov|upor ''dekabristov'']], so Nikolaju zvesti vojaki krvavo zadušili.
 
===Notranje zadeve===
 
Neljubi dogodek je dal pečat vsemu Nikolajevemu vladanju. Avtokrat po izgledu in vedenju, se je ves čas bal revolucije, sprememb. Nezaupljiv do plemstva je skušal vse storiti sam. Nehal je upoštevati ustaljene upravne institucije in njihove funkcije prenesel na "osebno pisarno njegovega veličanstva", ki je s časom dobila šest novih oddelkov, od katerih je bil najpomembnejši tretji oddelek, ki je imel nadzor nad politično policijo, cenzuro in vojsko. Nikolaj se je za vodenje državnih poslov najraje posluževal priložnostnih odborov, sestavljenih iz njegovih maloštevilnih zaupnikov, in posebnih odposlancev, ki so njegove ukaze izvrševali neposredno, hitro in natančno. To pa je vodilo v korupcijo.
 
V takšnih razmerah ni moglo priti do nobenih pomembnih reformnih sprememb. Nikolaj je sicer Aleksandrovemu reformatorju [[Mihail Mihailovič Speranski|Mihaelu Speranskemu]] dal nalogo, da je zbral vse ruske zakone in še veljavne med njimi izdal v 14. knjigah (''Свод законов Российской империи''), ki so leta 1835 postali obvezni zakonik Rusije. Tem je dodal še 15. knjigo, drakonsko strogi kazenski zakonik.
 
Kot Aleksander se je tudi Nikolaj zavedal nevzdržnosti ruskega tlačanstva, a je menil, da bi bilo še huje, če bi skušal v to poseči. Po dolgem oklevanju pa je vendarle imenoval generala [[Pavel Dmitrievič Kiselev|Pavla Kiseljova]] za vodjo ''ministrstva za državne posesti'' (na državnih posestvih je živela približno polovica kmetov, ki so veljali za svobodne, a so bili omejeni v gibanju) in mu dovolil, da je ustvaril upravni sistem, ki je segal vse do vaških upravnih enot (''volost''), katerim so načelovali voljeni župani. V teh enotah je predvidel tudi sodišča za razreševanje sporov med kmeti, v načrtu so bile šole, ustanove za zdravstveno oskrbo, skladišča za rezerve hrane. A ponovno je bilo pri plemstvu preveč odpora, da bi se sistem lahko uveljavil.
 
===Razvoj gospodarstva===
 
Čeprav so se oblasti upirale spremembam, pa je z novimi znanji in tehnologijami kapitalizem že vdiral v Rusijo. Država je podpirala industrijo z zaščitnimi carinami. Bogati rudniki na [[Uralsko gorovje|Uralu]] so bili v 18. stoletju med velikimi proizvajalci surovega železa v Evropi. Razvijala sta se bombažna industrija in rafinerije sladkorja. Ustanavljali so posebne šole za napredek za poučevanje znanj, potrebnih v trgovini, tehniki, gozdarstvu. Močno je narasel izvoz žita. Leta 1851 so zgradili prvo železnico na trasi Sankt Peterburg-Moskva.
 
Močno je naraščalo število mestnega prebivalstva, katerega gonilna sila so bili trgovci, ki jih je država podpirala z zakoni. V posameznih industrijskih centrih, npr. v [[Ivanovo, Rusija|Ivanovem]] s tekstilno industrijo v centralni Rusiji, so se pojavljali zametki delavskega razreda. Ostali prebivalci mest so bili majhnimi trgovci in umetniki, ki so skupaj s podložniki živeli v mestih z dovoljenjem gospodarjev kot hišni služabniki in priložnostni delavci.
 
===Družba in kultura===
 
V ruskem imperiju, z mnogimi narodi in verami, so bili med narodnostmi tradicionalno privilegirani Rusi in med verami [[pravoslavje]]; nekoliko niže so kotirala ostala krščanska verovanja, še niže muslimani in najniže judje. A car Nikolaj ni maral takšnega razvrščanja. Zanj je bila glavna poslušnost. Car je od vseh pričakoval, da bodo poslušni, ni pa od ne-Rusov pričakoval, da bodo postali Rusi. Najbolj je mrzil Poljake, ker mu niso bili lojalni in so se upirali. Tudi ni videl rad, da so se Ukrajinci proglašali za poseben narod.
 
Leta 1833 je Nikolajev prosvetni minister, grof [[Sergej Uvarov]], dobil od carja privoljenje, da je v [[Kijev]]u ustanovil novo univerzo z namenom, da skozi šolstvo širi ruski jezik in rusko kulturo na račun poljščine in ukrajinščine. Nasprotno je bil ruski uradnik v [[Riga|Rigi]] grajan, ko je car izvedel, da skuša širiti ruščino med baltskimi Nemci. Od tam so prihajali odlični oficirji in uradniki in car je pustil, da so vladali tamkajšnjim [[Estonci|Estoncem]] in [[Litovci|Litovcem]].
 
Sicer pa so bili ruski uradniki slabo izobraženi, nezanesljivi, slabo plačani in podkupljivi; odločanje in odgovornost so potiskali vse više, vse do carjeve mize. Takšna centralizacija odločanja je pomenila počasnost. K tej so prispevali tudi nasprotujoči si, velikokrat diskriminacijski zakoni.
 
Okrog izobraževanja se car Nikolaj I. ni kaj dosti trudil, ker ni želel, da bi bilo za vse dostopno. Na srednjih in visokih šolah so študirali v glavnem plemiški sinovi in sinovi bogatih meščanov. A so se vendarle v času carja Nikolaja I. v Rusiji pojavljali poznani znanstveniki, kot sta zgodovinarja Sergej Solovjov in Timofej Granovski, pravnika Kaveljin in Rjetkin, zdravnik [[Nikolaj Ivanovič Pirogov|Nikolaj Pirogov]], slavisti Sreznjevski, Bodanski, Lavrovski itn. Očitno pa je Nikolajev čas, ki ga imajo zgodovinarji za temno obdobje ruske zgodovine, vzpodbudil k ustvarjanju tudi mnoge literate, kot so pisatelji in pesniki [[Puškin]], [[Lermontov]], [[Gogolj]], [[Dostojevski]], [[Ivan Sergejevič Turgenjev|Turgenjev]], [[Ivan Aleksandrovič Gončarov|Gončarov]], ukrajinski pesnik [[Taras Grigorjevič Ševčenko| Taras Ševčenko]] in književni kritik [[Visarjon Grigorjevič Belinski|Belinski]]
 
Izoblikovali sta se dve intelektualni smeri: slovanofilska in zahodna. ''Slovanofili'' so videli bodočnost Rusije v tradiciji ruskega ljudskega življenja in so se želeli izogniti zahodnemu kapitalizmu, liberalizmu in vsaki obliki demokracije. Oblásti so bili ljubši kot ''zahodnjaki'', ki so želeli iti po poti Evrope, kapitalizma in liberalizma.
 
Nekako istočasno pa so se oblikovala tudi [[Nikolaj I. Ruski#Razvoj revolucionarne misli|ruska revolucionarna razmišljanja]], katerih utemeljitelji so bili [[Mihail Aleksandrovič Bakunin|Bakunin]], [[Aleksander Ivanovič Hercen|Hercen]] in Belinski.
 
===Nikolajeva zunanja politika===
 
Nikolaj I. se je z vojno prvič srečal leta 1826 na področju Kavkaza, ob vdoru perzijske vojske v [[Gorski Karabah|Karabah]]. V protinapadu so Rusi prodrli vse do [[Jezero Urmija|Urmijskega jezera]]. Z mirom v Turkmančaju (februar 1828) je Rusija dobila armensko pokrajino [[Erevan]]; meja s Perzijo je bila določena na reki Aras. Leta 1840 je dobila pod svoj vpliv tudi pastirska ljudstva [[Kazahstan]]a. V Aziji je Rusija širila svoj vpliv na račun Angležev.
 
Nikolaj se je začel javno proglašati za zaščitnika kristjanov, zlasti tistih pod turško oblastjo. Leta 1826 je pritisnil na sultana [[Mahmud II.|Mahmuda II.]] (ki je ravnokar razpustil [[Janičarji|janičarsko]] vojsko), da mora izpolniti do [[Moldavija|Moldavije]], [[Vlaška|Vlaške]] in Srbov obveznosti, ki jih je prevzel z mirom v Bukarešti (1812). Ob tej priložnosti si je zagotovil tudi svobodno plovbo ruskih ladij skozi [[Bospor]] in [[Dardanele]]. Leta 1827 se je pridružil ultimatu Anglije, Francije in Turčiji, s katerim so za [[Grčija|Grčijo]] zahtevale avtonomijo. Potem ko Turčija na ultimat ni odgovorila, je ruska mornarica sodelovala v [[Jonsko morje|Jonskem morju]] v bitki pri Navarinu (danes Pylos, 20. oktober 1827). Turčija je zato ruskim vojnim ladjam prepovedala plovbo skozi ožini, na kar je Rusija napovedala Turčiji vojno.
 
V [[Rusko-turška vojna (1828–1829)|rusko-turški vojni]] (1828-29) je Rusija prodrla na Balkanu do [[Odrin]]a in skozi Gruzijo v severno [[Anatolija|Anatolijo]] v [[Mala Azija|Mali Aziji]]. Z mirom v Odrinu (1829) je dobila velik del črnomorske obale z delto [[Donava|Donave]] in pravico do [[protektorat]]a nad Moldavijo in Vlaško, dokler ji Turčija ne bi plačala velike odškodnine. Turčija je morala ruskim vojnim ladjam zagotoviti prosto plovbo skozi ožini med Črnim in [[Sredozemsko morje|Sredozemskim morjem]]. Vojaško nemočni sultan Mahmud II., ki ga je ogrožal njegov vazal, [[egipt]]ovski sultan, je leta 1832 Nikolaja prosil za zaščito in jo dobil. S tem je Rusija postala popoln gospodar režima plovbe skozi ožini. Evropskim silam to ni bilo všeč in leta 1841 je prišlo do sporazuma med Rusijo, Veliko Britanijo, Francijo, Avstrijo, Prusijo in Turčijo, po katerem so bile [[Dardanele]] zaprte za vse vojne ladje, razen turških in v primeru vojne tudi vojnih ladij turških zaveznic.
 
Leta 1830 je na Poljskem izbruhnila vstaja proti ruskemu režimu, ki se je naslednje leto razvila v [[Nikolaj I. Ruski#Vstaja na Poljskem|poljsko-rusko vojno]], v kateri uporni Poljaki niso imeli možnosti za zmago. Evropo je preplavila množica poljskih emigrantov, ki so širili mržnjo proti Rusom in njihovem carju.
 
Nikolaj, od vsega začetka nenaklonjen demokratičnim gibanjem, je v letih 1848 in 1849 pomagal zatreti revolucije v Bukarešti in na Ogrskem. Njegovo rožljanje z orožjem je vse bolj vznemirjalo tudi vlade evropskih velesil, še posebej ker so Nikolajeve nediplomatske izjave dale slutiti, da namerava Rusiji pripojiti velik del Turčije. Ko je leta 1853 ruska vojska zasedla Moldavijo in Vlaško in je ruski admiral [[Pavel Stepanovič Nahimov|Nahimov]] [[Bitka pri Sinopu|pri Sinopu]] potopil turško črnomorsko ladjevje, so se na Dunaju sestali predstavniki velikih sil in od Nikolaja zahtevali, da konča vojno. Ker je car poziv zavrnil in se tudi ni odzval na osebno pismo [[Napoleon III.|Napoleona III.]], so se vojske Turčije, Francije in Britanije septembra 1854 izkrcale na [[Krim, Ukrajina|Krimskem polotoku]] in začele oblegati [[Sevastopol]]. Tik pred njegovim padcem, leto dni kasneje, je Nikolaj umrl.
 
Poraz v [[Krimska vojna|krimski vojni]] (1854-56) je tudi domači ruski javnosti, ki je bila dotlej zaverovana v nepremagljivost ruske vojske, razkrila vse slabosti tedanjega ruskega imperija.
 
==Vladanje Aleksandra II. (1855-81)==
 
Aleksander II. je prevzel vodenje ruskega imperija v nezavidljivem položaj. Vojska je bila tik pred porazom v krimski vojni. V državi, ki je v zadnjih desetletjih še povečala družbeni in socialni zaostnek za Evropo, je v tisku in javnosti po dolgotrajni cenzuri izbruhnil val nezadovoljstva.
 
Z mirom v Parizu, leta 1856, je smela Rusija obdržati prisotnost svoje vojne mornarice v Črnem morju le simbolično. Zapustiti je morala vse utrdbe ob njem, se odreči delu Besarabije in protektoratoma nad Moldavijo in Vlaško. Ker je bilo očitno, da država potrebuje velike notranje spremembe, Aleksandru ni preostalo drugega, kot da se takoj loti reform.
 
===Obdobje reform===
 
Aleksander II. je za začetek osvobodil politične zapornike in sibirske pregnance, omilil položaj judov in pravoslavnih sekt, omejil barbarsko srednjeveško kaznovanje, odpravil prepovedi potovanj v tujino, omilil strogost ruske oblasti na Poljskem. Obljubil je temeljite reforme in pozval prebivalstvo k sodelovanju. Javna razprava je hitro pokazala, da je [[tlačanstvo]] tisto, ki najbolj ovira razvoj ruske družbe. Tlačani so bili kmetje na privatnih zemljiščih, ki so imeli obveznosti do države in zemljiškega gospoda, ki je bil praktično tudi njihov gospodar. Takšnih je bilo tedaj še skoraj polovica.
 
Aleksander je začel plemstvo prepričevati, "da je bolje odpraviti tlačanstvo od zgoraj, kot čakati, da se podložniki začno osvobajati sami od spodaj". Za zgled so Aleksander, nekateri člani carske družine in nekateri snovalci reform osvobodili svoje kmete (med njimi notranji minister Nikolaj Aleksejevič Miljutin, ki je reforme načrtoval, in napredni veleposestnik Jurij Samarin). S tem pot nazaj ni bila več mogoča. Zagrizena javna razprava pa se je razvnela o tem, na kakšen način in koliko zemlje lahko kmetje dobijo.
 
Debate je leta 1861 presekal Aleksander z izdajo ''Uredbe o osvoboditvi kmetov od tlačanske odvisnosti''. Po njej so postali kmetje svobodni; zemljo in hišo so si lahko odkupili, za kar jim je vlada obljubila posojilo. Uredba je bila kompromis, s katerim so bili vsi nezadovoljni. Za plemiče je bila reforma preveč radikalna, za kmete nezadostna. Kmetje so dobili slabo zemljo ali pa so jo dobili premalo za preživetje. Dokler je niso plačali, so bili še naprej odvisni od zemljiškega gospoda. Marsikateri kmet je bil na slabšem kot prej. Mnogi še po dvajsetih letih niso mogli zemlje odplačati. Vsekakor pa je imela osvoboditev kmetov velik psihološki učinek.
 
Zemlja zemljiških gospodov je prešla na državo. Tradicionalne kmečke občine, po rusko imenovane
''mir'' ali ''obščina''
<ref> Na ruskem podeželju so bili na posesti zemljiškega gospoda kmetje-tlačani tradicionalno organizirani v skupnosti imenovane ''mir'' ali ''obščina''. ''Mir'' je običajno vključeval nekaj vasi. Prebivalci so obvladovali vsa dela, ki so bila za življenje skupnosti potrebna, tako da je bil ''mir'' več ali manj samozadostna skupnost. Vodil jo je starosta ob podpori zbora veljakov in pomoči pisarja. Skupnost je delila zemljo v obdelavo posameznim družinam, skrbela za kolobarjenje in urejala vsa skupna dela in naloge. Kmet-tlačan je bil dolžan plačevati dajatve zemljiškemu gospodu in državi v obliki pridelkov in tlake. Ni smel zapustiti zemlje, na kateri je bil rojen; tako je navadno vse življenje preživel znotraj ''mira'' (v ruščini pomeni ''mir'' tudi svet, vsemirje, pa tudi slovenski mir).</ref>,
so dobile nalogo, da v imenu države razdelijo zemljo med osvobojene kmete.
 
Leta 1864 je bil uzakonjen celovit sistem lokalne uprave in sodstva (''zemstvo''), ki je vzpostavil povezavo med državno upravo in ''mirom''. V vsaki guberniji in vsakem okraju je bila ustanovljena voljena predstavniška skupščina (''zemskoe sobranje'') in lokalna uprava (''zemskaja uprava''). Na izvolitev delegatov so imeli bogatejši večji vpliv. Uprava je imela nalogo, da izvaja ukaze centralne uprave, rešuje lokalne probleme, razporeja denar za lokalne potrebe (šole, zdravstveno in socialno oskrbo). Za pobiranje davkov (ki je bilo dotlej v pristojnosti zemljiškega gospoda) je po novem skrbel državni uradnik.
 
''Zemstva'' so imela tudi svoja sodišča, organizirana po evropskem (največ francoskem) vzoru; sodnikov se ni dalo kar odstaviti, vpeljana je bila porota, sojenja so postala javna, telesne kazni niso bile povsem odpravljene, bile pa so močno omejene, ustanovljena so bila prizivna sodišča. Tudi ''mir'' je dobil sodišče za manjše spore. Velika slabost sodne ureditve pa je bila pravica notranjega ministrstva, da je lahko brez sodbe preganjalo ljudi, ki so se zdeli oblasti politično nevarni.
 
Leta 1870 so tudi mesta dobila predstavniške skupščine, dume.
 
V 1860-tih in 1870-tih letih je potekala tudi reforma vojske, ki jo je vodil general [[Dimitrij Aleksejevič Miljutin]] (brat notranjega ministra, vojni minister v obdobju 1861-81). Leta 1874 je bila vpeljana splošna vojaška obveznost; enaindvajsetletniki so bili vpoklicani za 6 let (namesto prejšnjih 25); ker je država potrebovala le kako tretjino vojaških obveznikov, se ni bilo težko odkupiti. Izboljšale so se vojaške šole, ki so postale teoretično dostopne za vse sloje, a v njih so se še vedno šolali v glavnem le plemiči.
 
Najvažnejša je bila reforma izobraževanja. Ustanavljali so nedeljske šole namenjene opismenjevanju neukega ljudstva. Število šol se je v času vladanja Aleksandra II. potrojilo. Leta 1863 so dobile univerze avtonomijo. Tudi število študentov se je potrojilo.
 
===Aleksandrova nepriljubljenost===
 
''Uredba o osvoboditvi kmetov'' je bila za mnoge kmete in napredne izobražence veliko razočaranje. Kmetje so pred reformo razmišljali takole: "mi smo vaši, zemlja pa je naša". Sedaj so morali plačati za nekaj, za kar so od nekdaj mislili, da je njihova pravica.
 
Že ob prvih reformah je tudi liberalno plemstvo zase zahtevalo neko vrsto posvetovalne skupščine ne nivoju države, a car in ljudje okrog njega so to odklonili, češ da mora ostati princip avtokracije nedotaknjen, da bi car "z zvezanimi rokami" ne mogel izvajati "načrtov, ki jih mora opravljati v prid ljudstva".Ta odločitev, sprejeta v začetku 1860-tih let, je bila velika napaka. Rusija je s tem izgubila možnost izmenjave političnih mnenj in učenja demokratičnega dialoga ter se odrekla sodelovanju mnogih talentiranih ljudi.
 
Že kmalu se je začelo pojavljati izražanje nezadovoljstva, krožili so lističi z različnimi zahtevami po spremembah, po ustavi, tudi s pozivi k vstaji. Nemir v družbi, zlasti na univerzah, se je povečal leta 1863 v podporo [[Aleksander II. Ruski#Vstaja na Poljskem|vstaji na Poljskem]]. Ruska vlada je skušala vse to zaustaviti s prepovedmi i omejitvami, univerzi v Petrogradu in Moskvi sta bili nekaj časa celo zaprti. [[Nihilizem]], ki je bil tedaj razširjen med rusko mladino, se je iz svetovnega nazora prelevil v revolucionarno gibanje. Prihajalo je do političnih nemirov, spopadov študentov s policijo, zapiranja in obsodb. Leta 1866 je bil v Sankt Peterburgu izvršen poskus atentata na Aleksandra II. in naslednje leto ponovno v Parizu. Ti dogodki so zaustavili Aleksandrovo voljo do reform in ga usmerili na pot konservativne politike.
 
===Konservativno obdobje===
 
V 1870-tih letih se je revolucionarna dejavnost nadaljevala. Nekateri mladi revolucionarji so skušali za sodelovanje pridobiti kmete, a ti sploh niso razumeli, k čemu jih nagovarjajo; prišli so do zaključka, da se bodo morali dejanj lotiti sami. Leta 1876 so se začele pojavljati tajne zarotniške organizacije.
 
[[Rusko-turška vojna (1877-1878)|Vojna s Turčijo]] (1877-78), ki je bila po vojaški plati uspešna, je še poslabšala življenjske pogoje in razpoloženje do carja, kateremu so očitali, da je za pogajalsko mizo zapravil, kar so v boju pridobili generali. Prihajalo je do novih demonstracij in posledično do povračilnih ukrepov države in do množičnih sodnih procesov. Leta 1879 se je pojavila ''Ljudska volja'', radikalna frakcija zarotniške organizacije, ki je sprejela teror za svoje osnovno borbeno sredstvo; zadala si je nalogo, da prevzame oblast v svoje roke in jo potem preda ljudstvu; njen prvi cilj je bil uboj carja.
 
Odtlej so spopadi med oblastjo in teroristi samo še eskalirali. Aleksander je za gubernatorje mest postavil poznane generale in jim dal neomejeno oblast; po upravni poti je bilo poslanih v Sibirijo na tisoče ljudi, dogajale so se obsodbe in usmrtitve. Atentatorji so vrgli v zrak carski vlak (1879) in carsko jedilnico v [[Zimski dvorec|Zimskem dvorcu]] (1880, 60 gardistov je bilo mrtvih, 40 ranjenih). Dejanja nihilistov so vzbujala simpatije celo med vrhovi ruske aristokracije.
 
Končno je Aleksander spoznal, da represija le slabša položaj in je spremenil taktiko. Tisoči so se začeli vračati iz Sibirije, car je dovolil objavo že eno leto pripravljene ustave, ki bi delu inteligence in aristokracije omogočila nekaj soudeležbe v državni oblasti. Ustava je bila že v tiskarni, ko so Aleksandra marca 1881 v trinajstem poskusu vendarle ubili.
 
===Dogodki na Balkanu in osvojitve v Aziji===
 
[[Londonska konferenca (1871)]] je dovolila Rusiji obnoviti vojno mornarico na Črnem morju.
Leta 1873 so se na Dunaju trije cesarji ([[Franc Jožef]], [[Viljem I. Nemški|Viljem I.]], Aleksander II.) dogovorili, da bodo osebno sporazumno reševali morebitne spore.
 
Leta 1876 je [[Srbsko-turška vojna (1876-1878)|srbsko-turška vojna]] v Rusiji vzpodbudila izbruh [[Panslavizem|panslavizma]]. Zaradi tega, predvsem pa zaradi tradicionalnih strateških interesov, je aprila 1877 Rusija Turčiji [[Rusko-turška vojna (1877-1878)|napovedala vojno]], v kateri je prodrla vse do Istanbula. V [[Sanstefanski mir|miru v San Stefanu]] (marec 1878) so morali Turki sprejeti ustanovitev velike, neodvisne [[Bolgarija|Bolgarije]]. A evropske velesile tega miru niso priznale. V strahu, da bi z njim Rusija dobila prevlado na Balkanu in nadzor nad vstopom v Črno morje, so sklicale [[Berlinski kongres|kongres v Berlinu]] (marec 1878), kjer je morala Rusija pristati na veliko manjšo Bolgarijo. Kongres je dal [[Avstro-Ogrska|Avstriji]] pravico, da zasede [[Bosna in Hercegovina|Bosno in Hercegovino]]. Vse to je ruska javnost sprejela kot veliko ponižanje.
 
Z [[Japonska|Japonsko]] je imela Rusija dobre odnose. Državi sta v letih 1855-58 sklenili tri pogodbe. Njun sporazum v Sankt Peterburgu (1875) je Rusiji pripisal otok [[Sahalin]] in Japonski [[Kurilski otoki|Kurilske otoke]].
 
V letih 1858-60 so se Rusi v [[Peking]]u pogodili s [[Kitajska|Kitajci]] za medsebojno mejo na reki [[Amur]]; ob [[Pacifik|pacifiški]] obali so Kitajci odstopili Rusom še dolg pas ozemlja južno od ustja reke Amur; tam je Rusija začela graditi pomorsko bazo [[Vladivostok]]. Leta1867 je ruska vlada prodala vladi [[ZDA|Združenih držav Amerike]] [[Aljaska|Aljasko]] za 7.200.000 $.
 
Rusija si je do leta 1864 podredila ves [[Kavkaz]], potem ko je od tam pregnala uporne [[Čečenija|Čečene]]. Osvajanja je sistematično nadaljevala v [[Turkistan]]u, naseljenem s starodavnimi plemeni. Britanske oblasti v [[Indija|Indiji]] so gledale na to z nezaupanjem in strah pred ruskim vmešavanjem v [[Afganistan]] je v letih 1878-80 pripeljal do angleško-afganistanske vojne. V 1880-tih se je ruska ekspanzija razširila na [[Turkmenistan]] na vzhodni obali [[Kaspijsko morje|Kaspijskega morja]], katerega ljudstvo je nudilo precej močnejši vojaški odpor, in dalje v [[Tadžikistan]] in gorato [[Kirgizija|Kirgizijo]].
 
 
== Sklici in opombe==