Anton Umek (pesnik): Razlika med redakcijama

Anton Umek - Okiški se je rodil na Okiču pri Boštanju rodil [[gruntar|polgruntarju (kmetu)]] Janezu in Jeri (rojeni Železnik). V družini je bilo pet otrok, poleg Antona še trije bratje in sestra Micka. Osnovno šolo je obiskoval v [[Boštanj|Boštanju]], v [[Ljubljana|Ljubljani]] v letih 1853–1854 obiskoval 3 razrede normalke. Ob podpori domačega župnika Ignaca Kutnarja in vodje ljubljanske normalke Jožefa Šlakerja se je šolal v [[gimnazija|gimnaziji]] v [[Ljubljana|Ljubljani]] in leta 1862 maturiral z odliko. V [[gimnazija|gimnaziji]] je razmišljal med študijem [[modroslovje|modroslovja]] ali [[bogoslovje|bogoslovja]], saj ga je pobožna mati vzgajala v verskem duhu. Odločil se je za študij [[klasična filologija|klasične filologije]] na [[Univerza na Dunaju|Univerzi na Dunaju]] (1862–1866), denarno ga je podpiral boštanjski graščak vitez Ludvik Gutmannsthal Benvenuti. Po zaključku študija, leta 1866, je bil [[profesor pripravnik|profesor pripravnik]] na [[gimnaziji|gimnaziji]] v [[Šentpavel na Koroškem|Šentpavlu na Koroškem]]. Istega leta je na povabilo [[Anton Janežič|Antona Janežiča]] pričel s poučevanjem slovenskega jezika na državni [[gimnazija|gimnaziji]] v [[Celovec|Celovcu]]. [[Anton Janežič|Janežiču]] je pomagal pri izdaji njegovih knjig, v bolezni pa pri urejanju literarne revije [[Slovenski glasnik|Slovenski glasnik]]. Od leta 1865 naprej mu je pomagal urejati novo literarno revijo [[Besednik|Besednik]], nato pa je bil od leta 1869 do smrti njegov samostojni [[urednik|urednik]].

V času službovanja v [[Celovec|Celovcu]] je spoznal mlado Franzisko Rabitsch, s katero se je poročil in imel z njo hčerko Bertho, ki je bila ob njegovi smrti stara manj kot eno leto. Franziska se je po njegovi smrti ponovno poročila in imela hčerko.

Umek je umrl leta 1871 za [[kronična obstruktivna pljučna bolezen|pljučno boleznijo]] v vasi [[Trušnje|Trušnje]] nad [[Velikovec|Velikovcem]], star 33 let. Pokopan je na pokopališču sv. Ruperta v [[Celovec|Celovcu]], poleg prijatelja [[Anton Janežič|Antona Janežiča]].

Umek je bil pesnik poznoromantičnega [[formalizem|formalizma]], narodni buditelj, [[domoljub|domoljub]] ter borec za slovensko besedo. Njegove pesmi so večinoma verskega in narodnega značaja, pogosto je opeval naravo, ljubezen do Boga in domovine. Svoje pesmi in druga literarna dela je po raznih časopisih objavljal pod izmišljenim imenom ali pod [[psevdonim|psevdonimom]] Okiški, po imenu svojega rojstnega kraja. Pesmi in druga dela je ustvarjal v [[slovenščina|slovenskem]] in v [[nemški jezik|nemškem]] jeziku.

Ustvarjati je začel že zgodaj, v dijaških letih. Pesmi je sprva objavljal v časopisu [[Zgodnja Danica|Zgodnja Danica]], nato v [[Slovenski glasnik|Slovenskem glasniku]] ter v [Janez Bleiweis|Bleiweisovih]] [[Kmetijski in rokodelske novice|Novicah]]. V [[Zgodnja Danica|Zgodnji Danici]] je leta 1857 objavil svojo prvo pesem, V spomin nove farne cerkve v Boštanju.

S sošolci in drugimi dijaki je kot glavni pesnik sodeloval ter uredil brošuro Venec, ki je bila posvečena odhodu [[ravnatelj|ravnatelja]] [[gimnazija|gimnazije]] [[Jan Nečasek|Jana Nečáska]] v [[Praga|Prago]]. Umek je zbral poslovilne in slavilne pesmi dijakov. V brošuri sta njegovi uvodna in zaključna pesem, [[sonet|sonet]] Domovina, [[pripovedna pesem|pripovedni pesmi]] Zvon sile in Zlata Praga in bela Ljubljana ter njegov govor [[ravnatelj|ravnatelju]], deloma v [[vezana beseda|vezani besedi]].

S pesmimi je obujal spomine umrlih prijateljev. V [[Zgodnja Danica|Zgodnji Danici]] je objavil pesem ob smrti [[Anton Globočnik|Antona Globočnika]] (pesem je naslonjena na [[France Prešeren|Prešernovo]] [[elegija|elegijo]] [[V spomin Andreja Smoleta|V spomin Andreja Smoleta]]), [[Anton Alojzij Wolf|Antona Alojzija Wolfa]] ter [[Anton Alojzij Slomšek|Antona Alojzija Slomška]], v [[Kmetijski in rokodelske novice|Novicah]] pa pesem v spomin dijaku in pesniku [[Leon Engelman - Nožar|Leonu Engelmanu - Nožarju]] ter [[Valentin Vodnik|Valentinu Vodniku]]. Rad je pisal pesmi prijateljem ob večjih pomembnih dogodkih. [[Škof|Škofu]] [[Jernej Vidmar|Jerneju Vidmarju]] je posvetil pesem ob slovesnem prevzemu [[ljubljanska škofija|ljubljanske škofije]] (1860), v slovo ob odhodu v [[Zagreb|Zagreb]] pa je pesem namenil [[profesor|profesorju]] [[Ivan Macun|Ivanu Macunu]]. Pesmi je posvečal tudi družini. V spomin očetu je leta 1863 v [[Zgodnja Danica|Zgodnji Danici]] objavil žalostno pesem Na očetovem grobu, leta 1869 je v [[besednik|Besedniku]] posvetil pesem sestri ob poroki.

Velik del pesmi, predvsem [[ljubezenska pesem|ljubezenskih]], se je izgubil. [[Erotika|Erotično]] čustvo je pogosto prikrival z [[alegorija|alegorijo]] (npr. Rožici). Svoji ženi je namenil [[ljubezenska pesem|ljubezensko pesem]] Gute Nacht, v [[nemščina|nemščini]].

Izdal je tri [[pesniška zbirka|pesniške zbirke]].

Že v času študija, leta 1863, je v izdal prvo pesniško zbirko, [[Slovanska blagovestnika Ciril in Metod|Slovanska blagovestnika Ciril in Metod]]. Zbirka vsebuje zgodbe in [[povest|povesti]] v devetih spevih.

Leta 1863 je izdal drugo pesniško zbirko [[Abuna Soliman|Abuna Soliman]], ki je najbolj znano UmkovoUmekovo delo. Pesniška zbirka je slavospev v čast slovenskemu [[misijonar|misijonarju]] [[Ignacij Knoblehar|Ignaciju Knobleharju]], ki je deloval v [[Sudan|Sudanu]]. Med Afrikanci je imel častno ime/vzdevek Abuna Soliman, ki so mu ga nadeli njegovi učenci – sudanski črnci. [[Epska pesnitev|Epska pesnitev]] obsega 200 strani dolg slavospev v desetih spevih, pripoveduje pa o njegovem življenju. Pesnitev je prevedena v jezik črncev. Za slavospev je Umek dobil nagrado uredništva [[Zgodnja Danica|Zgodnje Danice]].

Leta 1865 je bila izdana njegova tretja pesniška zbirka [[Pesmi|Pesmi]], ki mu jo je izdal [[Anton Janežič|Janežič]] v zbirki [[Cvetje iz domačih in tujih logov|Cvetje iz domačih in tujih logov]]. Izdana je bila v [[založba|založbi]] [[Slovenski glasnik|Slovenskega glasnika]], vsebuje pesmi že objavljene v [[Zgodnja Danica|Zgodnji Danici]] in [[Slovenski glasnik|Slovenskem glasniku]], in od drugod, nekaj pa je dodal novih. Teme pesmi so predvsem narava, bog in domovina, naklonjen je stalnim oblikam, zlasti [[sonet|sonetu]]. Po zgledu [[France Prešeren|Prešernovega]] [[sonet|soneta]] [[Akrostih (pesem)|Primicovi Juliji]], je Umek napisal pesem Pozdrav zvezdi na morju z [[akrostih|akrostihom]] Ave Maris Stella (Mariji – morski zvezdi). Sonet Domovina poimenuje 'dva sonetna venca v enem'. V [[pripovedna pesem|pripovednih pesmih]] je najbolj pogosta [[nibelunška kitica|nibelunška kitica]].

V njegovi [[zapuščina|zapuščini]] je ostal ohranjen načrt za večjo [[pesnitev|pesnitev]], slavospev o [[krščanstvo|krščanstvu]], Sijonska slava. Nekaj njegovih pesmi je [[glasba|uglasbenih]], med njimi svoj čas že skoraj [[ljudska glasba|ponarodela]] Mornarska, ki jo je uglasbil [[skladatelj|skladatelj]] dr. [[Gustav Ipavec|Gustav Ipavec]].

V [[Slovenski glasnik|Slovenskem glasniku]] je leta 1862 objavil [[potopis|potopis]] Potovanje za Savo po vzorcu klasičnega [[potopis|potopisa]] [[Fran Levstik|Frana Levstika]] [[Potovanje od Litije do Čateža|Popotovanje od Litije do Čateža]]. V potopisu v domačem slogu opisuje svojo hojo v [[Ljubljana|Ljubljane]] na [[Vače|Vače]] in v [[savska dolina|savsko dolino]], vožnjo z [[železnica|železnico]] od [[Sava|Save]] do [[Zidani most|Zidanega mostu]] in nato hojo za [[Sava|Savo]] od [[Radeče|Radeč]] v [[Boštanj|Boštanj]] in [[Šent Janž|Šent Janž]]. V potopisu omenja znamenite osebe teh krajev.

Poleg [[leposlovje|leposlovja]] je Umek objavil več kulturnopolitičnih [[spis|spisov]] v [[Zgodnja Danica|Zgodnji Danici]].

Umek je leta 1869 prevzel [[uredništvo|uredništvo]] [[Anton Janežič|Janežičevega]] [[Besednik|Besednika]]. Prizadeval si je, da bi revijo čim dlje ohranil, vendar ob [[Josip Stritar|Stritarjevem]] [[Zvon|Zvonu]] ni mogel pritegniti pomembnejših [[pisatelj|pisateljev]]. Ostal mu je zvest le [[Simon Gregorčič|Simon Gregorčič]], drugi so bili nepomembni začetniki. Umek je pisal [[rubrika|rubriki]] Ogled po svetu in Razne novice, [[novice|poročila]] o [[Avstrija|avstrijski]] [[politika|politiki] naj bi mu pisal [[Andrej Einspieler|Andrej Einspieler]]. Pisal je o potrebi farnih [[čitalnica|čitalnice]] [[katoliška|katoliških]] [[politika|političnih]] [[društvo|društev]]. V rubrikah Odprto pismo in Dopisovalnica je svojim sodelavcem pisal, da je literarna revija [[Besednik|Besednik]] predvsem za ljudsko izobraževanje. Objavil je tudi [[parodija|parodijo]] Pesem starega Slovenca, v kateri se je posmehoval tedanjim [[narod|narodnim]] in [[kultura|kulturnim]] razmeram.