Florentinski koncil: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Stebunik (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Stebunik (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 33:
[[File:Amedeo VIII di Savoia.jpg|thumb|190px|Bazelski koncil je izvolil [[Savoja|savojskega]] [[vojvoda]] za [[protipapež Feliks V.|protipapeža Feliksa V.]] ]]
[[Konciliarizem|Konciliaristi]], ki so ostali v Bazlu, so poskušali – pod okriljem Pariške univerze, vzdigniti koncil nad papežem in v tem duhu 25. junija 1439 odstavili »nepokornega« papeža Evgena, ki je 18. septembra 1439 ponovno razpustil uporniško zborovanje z bulo ''»Doctoris gentium«.'' Zborovalci pa so njemu navkljub 5. novembra 1439 izvolili na njegovo mesto sicer pobožnega in zelo bogatega – vendar zadosti naivnega savojskega vojvoda Amadeja VIII. (Amadeo VIII di Savoia), ki si je privzel ime [[protipapež Feliks V. |Feliks V. ]], ki ni nikoli užival široke podpore. Ljudstvo se je baje celo začelo norčevati iz njegovih cerkvenih papeških oblačil, ker ga je bilo vedno navajeno videti v civilni vojvodski obleki. Tako je nastal »mali razkol« - neko nadaljevanje »velikega razkola«, kot nekateri zgodovinarji imenujejo [[zahodni razkol]]. Evgenov naslednik je z bulo 18. januarja 1449 preklical vse kazni in prepovedi, ki jih je izrekel nad samovoljnimi nadaljevalci Bazelskega koncila in nad protipapežem Feliksom, ki se je torej pod [[papež Nikolaj V.|Nikolajem V.]] odpovedal papeštvu 7. aprila 1449, sprejel v zameno [[kardinal]]ski klobuk ter se v samoti posvetil meniškemu življenju do svoje smrti 7. Januarja 1451 kot zadnji [[protipapež]]. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története|page=306-312}}</ref>
 
=== Ferrara ===
V [[Italija|Italijo]] je prispelo obsežno in številno bizantinsko odposlanstvo okrog 700 izvedencev, da bi obravnavali zedinjenje vzhodnea (= »grškega«) in zahodnega (= »latinskega«) [[krščanstvo|krščanstva]]. Morali so pravzaprav najti rešitev nerešenih vprašanj, ki so povzročila [[vzhodni razkol]] 1054, a so o njih že razpravljali na [[Drugi lyonski koncil|Drugem lyonskem koncilu]]. V odposlanstvu so bili cesar [[Ivan VIII. Paleolog]] (1425-1448), njegov brat Dimitrij, carigrajski patriarh [[carigrajski patriarh Jožef II.|Jožef]] in večje število škofov, učenjakov in bogoslovcev, med katerimi so bili uglednejši Bazilij Besariona, Izidor Kijevski, Balzamon, Jurij Pletone, Ivan Argiropulos ter Marko Efeški, ki je bil najtrdovratnejši nasprotnik zedinjenja.
 
Če je patriarh Jožef gledal na to srečanje izključno kot na spravni dogovor, naj bi unija po gledanju cesarja Ivana Paleologa bila uvod za zahodno pomoč bizantinskemu cesarstvu, ki so ga sedaj od vseh strani oblegali [[Otomani|Otomanski]] [[Turki]]. Med latinskimi škofi lahko poudarimo kardinala [[Julijan Cesarini|Julijana Cesarinija]] (1398-1444), rodeškega (otok Rodos) nadškofa Andreja in [[Forlì|forlìjskega]] škofa [[Alojzij Pirano|Alojzija Pirana]].
<ref>[http://en.wikisource.org/wiki/Catholic_Encyclopedia_(1913)/The_Council_of_Florence Catholic Encyclopedia (1913)/Council of Florence - Wikisource, the free online library<!-- Titolo generato automaticamente -->]</ref>
Ferraro so zapustili po krajšem delovanju zaradi težav z oskrbo in zaradi izbruha [[kuga|kuge]] ter so se prestavili v bogato [[Firenze|Florenco]], kjer je cvetel [[humanizem]] in [[renesanca ]] ter si je mesto štelo v veliko čast, da sme sprejeti tako odlične goste, ki so povrh tega prihajali z [[Grčija|grškega]] kulturnega območja.
 
 
=== Koncil zedinjenja ===