Knafljeva ustanova: Razlika med redakcijama

Za pravilno gospodarjenje Knafljeve štipendijske ustanove so skrbeli [[superintendenti]], ki so bili »po možnosti kranjske narodnosti«, kot je zapisano v ustanovitveni listini. Imenoval jih je univerzitetni [[konzistorij]] in poznejših letih akademski [[senat]]. S skrbnim gospodarjenjem je z leti število [[štipendija|štipendij]] od začetnih štiri naraslo na dvajset in več. V začetku je znašala 100 [[fl]], do leta [[1894]] pa narasla na 300 fl. Bila je tako visoka, da je pokrivala 80 do 90 % življenjskih stroškov. Od leta [[1785]] do [[1918]] je poimensko znanih 922 [[štipendist]]ov, kar je povprečje skoraj sedem štipendistov na leto. Podatki za prvih stoosem let, od [[1676]] do [[1784]] so pomanjkljivi, mogoče je predpostaviti tri do štiri štipendije letno, kar znese nadaljnjih 324 do 432 podpirancev. Po tej oceni je Knafljeva ustanova v teku stoletij pomagala 1250 do 1350 kranjskim študentom k univerzitetni izobrazbi. Znana so tudi imena vseh superintendentov, vsak je v povprečju opravljal svoje delo več kot 14 let.

 

Luka Knafelj je bil ostal vse življenje vsaj v svoji notranjosti povezan s Kranjsko, čeprav je večino časa preživel daleč proč od svoje rojstne dežele. Zapustil je skoraj vse svoje premoženje v korist dijakov iz Kranjske dežele in določil, da naj bosta prva štipendista njegov nečak Andrej Matevžek (Andreas Mattheuschiz), sin sestre, ter Jurij Bohinc, ml. (Georgius Wohinz), sin dunajskega rojaka in prijatelja. Daljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov. Dunajski univerzi in superintendentom je uspelo izbirati resnično med najsposobnejšimi prosilci, saj je bil skozi stoletja osip med dijaki majhen, več kot tretjina študentov pa je v svojem poznejšem življenju doprinesla opazen delež k slovenski [[kultura|kulturni]] in [[politika|politični]] zgodovini.

 

Štipendije po končani [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] in razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] niso več podeljevali zaradi zmanjšanja števila študentov iz novo nastale države [[Jugoslavija|Jugoslavije]]. [[Univerza v Ljubljani|Ljubljanska univerza]] si je kmalu po ustanovitvi leta 1919 in ponovno leta 1935 prizadevala, da bi Knafljevo ustanovo pridobila v svojo upravo. Poskusa se nista posrečila, čeprav je bila ustanova kot premoženje, ki naj bi po razpadu monarhije prešlo v slovenske roke, eksplicitno omenjena celo v [[Saint-Germainska mirovna pogodba|Saint-Germainski mirovni pogodbi]]. Po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] so pogajanja med republiko [[Avstrija|Avstrijo]] in Jugoslavijo stekla ponovno in bila leta 1961 tudi uspešno zaključena. Knafljeva ustanova je bila podeljena dunajski univerzi samo v upravljanje in ne v last. Tako tudi ljubljanska univerza lahko premoženje le upravlja v skladu z določili ustanovitvene listine, ne more pa si ga prilastiti.

 

Ljubljanska univerza je od leta 1961 do sredine osemdeset let podeljevala nekaj skromnih štipendij za študij mlajših strokovnjakov na Dunaju, hkrati pa v Knafljevi hiši preuredila eno od stanovanj za svoje štipendiste in druge sodelavce, ki so študijsko bivali na Dunaju.

 

Prvotno hišo na Dunaju, ki jo je kupil Luka Knafelj, je nadomestila lepa petnadstropna novogradnja, zgrajena leta 1859, ko je bil superintendent (1855–1873) prizadevni Ferdinand Zupančič (Ferdinand Suppantschitsch). Hiša, danes spomeniško zaščitena, je bila v letih 2001 do 2003 popolnoma obnovljena po originalnih vložnih načrtih, ki so odlično ohranjeni v dunajskem mestnem [[arhiv]]u, in po navodilih dunajskega spomeniškega urada. Obnova [[fasada|fasade]] in umetniška dela so bila opravljena ob sodelovanju in ob sofinanciranju oddelka za kulturo mesta Dunaj. Vsa zunanja okna in vrata so ohranila prvotno velikost in obliko, notranjst hiše pa je bila popolnoma spremenjena. V glavni steni atrija je bila nad pritličjem umeščena vdolbina z lepo restavriranim Marijinim [[relief]]om iz leta 1651, torej z reliefom iz časa Luke Knaflja.

 

Knafljeva hiša je danes popolnoma obnovljena in vse kaže, da bo prinašala toliko denarnih sredstev, da bo dobrodelna ustanova jeseni 2006 lahko začela podeljevati štipendije in spet služila tistemu namenu, ki ga je določil pred 335 leti njen ustanovitelj Luka Knafelj.