Roman II.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{Infopolje Vladar | name = Roman II. <br> ''Ρωμανός Β΄'' | title = Cesar Bizantinskega cesarstva | image... |
Življenjepis |
||
Vrstica 30:
'''Roman II.''' ([[Grščina|grško]] ''Ρωμανός Β΄'' [Rōmanos II]) je bil [[cesar]] [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]], ki je vladal od leta 959 do 963, ko je nenadoma umrl, * okoli [[938]] , † [[15. marec]] [[963]].
==Življenjepis==
Roman II. je bil sin cesarja [[Konstantin VII. Porfirogenet|Konstantina VII. Porfirogeneta]] in Helene Lekapene, hčerke cesarja [[Roman I. Lekapen |Romana I. Lekapena]] in njegove žene Teodore. Ime je dobil po svojem starem očetu. Da bi Konstantin okrepil zavezništvo z Italijo, ga je že v otroških letih poročil z Berto, izvenzakonsko hčerko italijanskega kralja Huga Arleškega. Berta se je po poroki preimenovala v Evdokijo in leta 949 umrla brez naslednika. Zavezništvo z Italijo se je z njeno smrtjo razdrlo.<ref>Ostrogorsky, George (1968). ''History of Byzantine''. New Brunswick: Rutgers University Press. str. 283. ISBN 0-8135-0599-2.</ref> 27. januarja 945 je Konstantin VII. odstranil svoje svake, sinove Romana I. Lekapena, in zasedel bizantinski prestol kot starejši cesar. 6. aprila 945 je za mlajšega cesarja imenoval svojega sina Romana. Po Hugovi odstavitvi in smrti leta 947 je Roman izkoristil očetovo obljubo, da si bo naslednjo ženo lahko izbral sam. Izbral je krčmarjevo hčerko Anastazo, ki se je po poroki leta 956 preimenovala v Teofano.
Novembra 959 je nasledil svojega očeta na bizantinskem prestolu. Po očetovi smrti so se širile govorice, da sta ga on ali njegova žena zastrupila.<ref>Gibbon, Edward (1904). The Rise and Fall of the Roman Empire. London: Ballantyne, Hanson & CO. str. 247.</ref> Po prihodu na oblast je z dvora odstranil očetove sovražnike in jih zamenjal s svojimi prijatelji. Da bi pomiril svojo ženo, je z dvora odstranil svojo mater, pet sester pa poslal v samostane. Med tistimi, katerim je podelil visoke položaje, so bili tudi sposobni možje, na primer njegov glavni svetovalec, evhuh Jožef Bringa.
Lagodno življenje ljubeči cesar je vojaške zadeve prepustil svojim generalom, zlasti bratoma Leonu in [[Nikifor II. Fokas |Nikiforju Fokasu]]. Slednjega je z ladjevjem 1000 [[dromos]]ov, 2000 [[helandija|helandij]] in 308 transportnih ladij s 27.000 veslači in mornarji in 50.000 vojaki poslal v napad na muslimanske osvajalce na [[Kreta|Kreti]]. Omenjene številke so sporne. Večina zgodovinarjev meni, da je ladjevje štelo 100 dromosov, 200 helandij in 308 transportnih ladij s skupaj 77.000 možmi.<ref> [http://home.aubg.bg/students/MRS080/HTY230%20Miraslau%20Shpakau%20paper.doc.doc ''The Byzantine navy was the continuation of the Roman navy'']<sup>[mrtva povezava]</sup>.</ref> Po težki kampanji in devet mesecev trajajočem obleganju [[Heraklion]]a je Nikiforju leta 961 uspelo vzpostaviti kontrolo nad celim otokom. Nikiforja so po proslavljanju triumfa v Konstantinoplu poslali na vzhodno fronto proti [[Alep|alep]]skemu [[Emir|emirju]] Sejfu Al Dauli, ki je vsako leto vdiral v bizantinsko [[Mala Azija|Malo Azijo]]. Nikifor je osvobodil [[Kilikija|Kilikijo]] in leta 962 [[Alep]]. Izropal je emirjevo palačo in zaplenil 390.000 srebrnih dinarjev, 200 kamel in 1.400 mul. Leon Fokas in Marijan Argir sta se medtem spopadala z [[Ogri]], ki so vdirali na bizantinski [[Balkan]].
[[Slika:Death of Romanos II.png|300px|thumb|right|Romanova smrt]]
Roman II. je po dolgem lovu zbolel in 15. marca 963 umrl. Po smrti se je govorilo, da ga je zastrupila njegova žena Teofano, kar je malo verjetno in brez dokaza. Teofano bi z njegovo zastrupitvijo veliko tvegala, ker bi varen položaj kronane ''avguste'' zamenjala za negotov položaj cesarjeve vdove in regentke svojih zelo majhnih otrok. Romanovo zanašanje na ženo in državne uradnike, kot je bil Jožef Bringa, je imelo za posledico dokaj sposobno državno upravo in hkrati zamero med plemstvom, povezanim z vojsko. Po Romanovi smrti se je njegova vdova kmalu poročila z generalom Nikiforjem Fokasom, generala [[Ivan I. Cimisk|Ivana Cimiska]] pa je imela za ljubimca. Po Nikiforjevi smrti je tudi ljubimca povišala na cesarski položaj, s čimer je zavarovala pravice svojih sinov. Ko je Ivan Cimisk v vojni padel, je položaj starejšega cesarja zasedel Romanov najstarejši sin [[Bazilij II.]].
==Sklici==
| |||