Na dan svoje izvolitve 3. marca 1431 je kardinala Julijana Cesarinija imenoval za predsednika koncila v Bazlu, ki ga je sklical že njegov predhodnik. Na dan odprtja – koncil naj bi se začel 7. marca 1431 – ni prišel v Bazel niti en opat. Ko je prišel tja septembra Cesarini, je tam našel le 3 škofe in 7 opatov.Ob skromni ude¬ležbiudeležbi je koncil vseeno začel zasedati in je takoj potrdil [[konciliarizem|konciliaristične]] odloke konstanškega koncila, med njimi tudi premoč koncila nad papežem. Zato je Cesariniju papež naročil, naj koncil odloži za poldrugo leto in določidoločil za koncilsko mesto [[Bologna|Bologno]], zlasti zato, ker je to bolj ustrezalo [[ekumenizem|ekumenskemu]] delu z [[Grki]], kikar naj bi privedlo do cerkvenega zedinjenja Carigrada[[Carigrad]]a z Rimom[[Rim]]om. Zborovalci v Bazlu pa se niso vdali, ampak so začeli prerekanja s husiti; zato je Evgen IV. z bulo ''»Quoniam alto«'' z dne 18. decembra 1431 koncil preprosto razpustil. Evgen je decembra zasedanje koncila sicer sklenil, vendar je pod pritiskom večine kardinalov in številnih svetnih knezov moral popustiti in koncil je nadaljeval svoje delo. V okviru prizadevanj za prenovo »glave in udov« (»reformatio in capite et membris«) v Cerkvi je koncil predložil nov način volitve papeža, število kardinalov je omejil na 24 in določil, da noben narod ne sme imeti več od ene tretjine kardinalov. Ko je prišlo na vrsto vprašanje zedinjenja z vzhodno Cerkvijo, so se ponovno pojavila razhajanja. Del udeležencev je zahteval, naj o tem razpravljajo v Bazlu, manjšina skupaj s papežem pa je za te pogovore predlagala kako italijansko mesto. Evgen IV. je 1438 res prenesel koncil najprej v [[Ferrara|Ferraro]] in potem v [[Firenze|Florenco]]. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=306}}</ref> <ref>{{navedi knjigo|author=M. Benedik|title=Papeži od Petra do Janeza Pavla II. |page=188}}</ref>
