Redakcija: 21:07, 18. oktober 2015 uredi Stebunik (pogovor \| prispevki) 23.060 urejanj mBrez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:56, 18. oktober 2015 uredi razveljavi Stebunik (pogovor \| prispevki) 23.060 urejanj okno Novejše urejanje →
Vrstica 1: {{v delu}} [[File:Gozzoli magi.jpg \|thumb\|260px\|right\|Mednarodno ozračje na [[Florentinski koncil\|Florentinskem vesoljnem cerkvenem zboru]] je navdihnilo umetnika [[Benozzo Gozzoli\|Benozza Gozzolija]], da je [[1459]] naslikal potovanje [[Sveti trije kralji\|Svetih treh kraljev]] z [[Črna (negridna) rasa\|zamorcem]] v sredini. <ref>[http://books.google.com/books?id=YLmhCHtydKMC&pg=PA128&dq=Coucil+Florence+Ethiopians&as_brr=3&hl=en Trexler, ''The journey of the Magi'' p.128]</ref>]] {{Infobox Ecumenical council \| council_name = Florentinski koncil \| council_date = [[7. marec]] [[1431]] ([[Basel]])<br>[[avgust]] [[1445]] ([[Firenze\|Florenca]]. \| accepted_by = [[Rimskokatoliška cerkev\|katoliška Cerkev]]<br>[[Pravoslavje\|pravoslavne Cerkve]] (nekatere do preklica)<br> [[Anglikanska cerkev\|anglikanska skupnost]]<br>[[Luteranstvo\|luteranci]]<br>[[Starokatoliška Cerkev\|starokatoličani]] \| previous = [[Konstanški koncil]] \| next = [[Peti lateranski koncil]] \| convoked_by = [[papež Martin V.\|Martin V.]]<br>[[Papež Evgen IV.\|Evgen IV.]] \| presided_by = [[kardinal]] [[Julijan Cesarini]], [[Papež Evgen IV.]] \| attendance = v začetku malo, na koncu 117 latinskih in 31 grških škofov; med njimi [[papež]], [[patriarh]]i, [[škof]]je in [[opat]]je ter prelati, ki so prišli osebno ali po zastopnikih. \| topics = [[zahodni razkol]], [[vzhodni razkol]], [[unija]], [[križarske vojne\|križarska vojna]] [[herezija\|herezije]], obnova [[Rimskokatoliška cerkev\|Cerkve]]. \| documents = več [[papeška bula\|papeških bul]] <br>obsodba [[herezija\|herezij]] in heretikov<br>sklenitev [[unije ]] s [[Carigrad ]]om in drugimi vzhodnimi Cerkvami }} '''Florentinski koncil''', tudi '''koncil v Baslu, Ferrari in Firencah''', je potekal v letih 1431-1445. Sklical ga je [[papež]] [[papež Martin V.\|Martin V.]] v [[Basel\|Baslu]]; po njegovi smrti ga je papež [[papež Evgen IV.\|Evgen IV.]] leta [[1438]] prestavil v [[Ferrara\|Ferraro]], nazadnje pa je bil zaradi [[kuga\|kuge]] leto kasneje prenešen v [[Firence]]. Trajal je vse do turške zasedbe [[Bizantinsko cesarstvo\|Bizanc]]a leta 1453. Udeležili so se ga v precejšnjem številu predstavniki bizantinske cerkve, tudi v pričakovanju pomoči proti Turkom, medtem ko se grški verski dostojanstveniki niso odzvali povabilu, ki jim ga je baje poslal v papeževem imenu [[Nikolaj Kuzanski]]. Vrstica 5 ⟶ 19: Glavni namen koncila je bilo ponovno združenje zahodnega in vzhodnega [[krščanstvo\|krščanstva]]. V praksi je po njem nekaj manjših vzhodnih Cerkva stopilo v unijo z [[Rimskokatoliška cerkev\|Rimskokatoliško Cerkvijo]] (danes jih imenujemo uniatske Cerkve ali [[katoliške Cerkve vzhodnega obreda]]), do večjega zedinjenja pa ni prišlo. == Zgodovina in potek == [[Kategorija:Prvi vatikanski koncil\|]]▼ === Koncil v Paviji in Sieni === [[Kategorija:Ekumenski koncili]]▼ V duhu [[Konstanški koncil\|konstanškega koncilskega]] odloka [[Frequens]] je papež Martin V. sklical koncil v [[Pavia\|Pavijo]] za 2. februar 1423 – pet let po koncu le-tega. V mesto je prišlo le malo škofov, zbruhnila je pa tudi uničevalna [[kuga]]. Papež je bil prisiljen prestaviti koncil v [[Siena\|Sieno]]. Tukaj so imeli le eno omembe vredno sejo, ko so 8. novembra 1423 ponovno obsodili [[Jan Hus\|Husovo]] in [[John Wycliffe\|Wyclifovo]] [[herezija\|herezijo]]. Različne narodnosti pa so se na tem koncilu med seboj tako sporekle, da ga je papež razpustil že 26. februarja 1424 ter določil za naslednje koncilsko mesto [[Basel\|Bazel]]. Papež je sicer svojevoljno (motu proprio) izdal nekaj prenovitvenih odlokov, vendar je konciliaristično usmerjeno evropsko javno mnenje, kakor tudi cesar [[Sigismund Luksemburški\|Sigismund]], zahtevalo koncil. Zato je že določil za njegovega predsednika [[Julijan Cesarini \|Cesarinija ]], ko ga je 20. februarja 1431 kap. <ref>{{navedi knjigo\|author=F. Chobot\|title= A pápák története \|page=305}}</ref> === Koncil v [[Basel\|Bazlu]] === Na dan svoje izvolitve 3. marca 1431 je kardinala Julijana Cesarinija imenoval za predsednika koncila v Bazlu, ki ga je sklical že njegov predhodnik. Na dan odprtja – koncil naj bi se začel 7. marca 1431 – ni prišel v Bazel niti en opat. Ko je prišel tja septembra Cesarini, je tam našel le 3 škofe in 7 opatov.Ob skromni ude¬ležbi je koncil vseeno začel zasedati in je takoj potrdil konciliaristične odloke konstanškega koncila, med njimi tudi premoč koncila nad papežem. Zato je Cesariniju papež naročil, naj koncil odloži za poldrugo leto in določi za koncilsko mesto [[Bologna\|Bologno]], zlasti zato, ker je to bolj ustrezalo [[ekumenizem\|ekumenskemu]] delu z Grki, ki naj bi privedlo do cerkvenega zedinjenja Carigrada z Rimom. Zborovalci v Bazlu pa se niso vdali, ampak so začeli prerekanja s husiti; zato je Evgen IV. z bulo »Quoniam alto« z dne 18. decembra 1431 koncil preprosto razpustil. Evgen je decembra zasedanje koncila sicer sklenil, vendar je pod pritiskom večine kardinalov in številnih svetnih knezov moral popustiti in koncil je nadaljeval svoje delo. V okviru prizadevanj za prenovo »glave in udov« (»reformatio in capite et membris«) v Cerkvi je predložil nov način volitve papeža, število kardinalov je omejil na 24 in določil, da noben narod ne sme imeti več od ene tretjine kardinalov. Ko je prišlo na vrsto vprašanje zedinjenja z vzhodno Cerkvijo, so se ponovno pojavila razhajanja. Del udeležencev je zahteval, naj o tem razpravljajo v Bazlu, manjšina skupaj s papežem je za te pogovore predlagala kako italijansko mesto. Evgen IV. je 1438 res prenesel koncil najprej v [[Ferrara\|Ferraro]] in potem v [[Firenze\|Florenco]]. <ref>{{navedi knjigo\|author=F. Chobot\|title= A pápák története \|page=306}}</ref> <ref>{{navedi knjigo\|author=M. Benedik\|title=Papeži od Petra do Janeza Pavla II. \|page=188}}</ref> == Glej tudi == [[ekumenski koncil]] [[ekumenizem]] [[unija]] [[seznam papežev]] [[seznam protipapežev]] [[seznam vladarjev]] [[zahodni razkol]] [[vzhodni razkol]] == Sklici == {{sklici}} {{krščanstvo}} {{ekumenski koncili}} {{papeži}} {{protipapeži}} {{zahodni razkol}} == Nadaljnje branje == ;{{ikona sl}} M. Benedik: ''Papeži od Petra do Janeza Pavla II.'', Mohorjeva družba Celje 1989. ''Zgodovina krščanstva'', Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: ''The history of Christianity'', Revised edition copyright 1990 Lion Publishing). A. Strle: ''Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva''. Mohorjeva družba Celje 1977. ;{{ikona hr}} Hubert Jedin: ''Crkveni sabori. Kratka povijest.'' Kršćanska sadašnjost, Zagreb 1980. (po: ''Kleine Konzillengeschichte. Mit einem Bericht über das Zweite Vatikanische Konzil.'' Verlag Herder, Freiburg i. Br. 1978 (8. izdaja). A. Franzen: ''Pregled povijesti Crkve'', Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: ''Kleine Kirchengeschichte'', Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja). K. Karin: ''Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori''. Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962. ;{{ikona en}} Richard P. McBrien: ''Lives of the Popes''. San Francisco 2000. Clement Raab: ''The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church'', 1937. ;{{ikona de}} F. X. Seppelt –K. Löffler: ''Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart''. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933. ''Lexikon für Theologie und Kirche'' (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967. ;{{ikona it}} G. Bosco: ''Storia ecclesiastica''. Samozaložba. Torino 1845. (Strani se ravnajo po prvi izdaji). Claudio Rendina: ''I papi''. Newton Compton, Roma 1990. Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: ''I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco''. Armando Editore, Roma 2013. Juan María Laboa: ''La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene''. Jaca Book, Milano 2007. (''Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales''. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga). ;{{ikona hu}} F. Chobot: ''A pápák története''. Pátria, Rákospalota 1909. J. Gergely: ''A pápaság története''. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982. == Zunanje povezave == {{DEFAULTSORT:Council Of Florence\|Florentinski koncil}} ;{{ikona sl}} [http://katoliska-cerkev.si/vesoljni-cerkveni-zbori Slovenska škofovska konferenca: Vesoljni cerkveni zbori] [https://archive.org/stream/vzhodnocerkvenov00griv/vzhodnocerkvenov00griv_djvu.txt Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje, Samozaložba, Maribor 1909] {{christ-stub}} ▲[[Kategorija:Ekumenski koncili]] [[Kategorija:Leto 1431]] [[Kategorija:Leto 1445]] [[Kategorija:Zgodovina krščanstva]] [[Kategorija:Zgodovina Rimskokatoliške cerkve]] ▲[[Kategorija:Prvi vatikanski koncil\|]] [[Kategorija:Heretično krščanstvo]] [[Kategorija:Ekumenizem]] [[Kategorija:Ekumenski delavci]]

Florentinski koncil: Razlika med redakcijama