Svobodna volja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slog |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
Obstoj oz. neobstoj svobodne volje ima med drugim tudi [[etika|etične]] posledice, predvsem pri vprašanju, ali je posameznik [[morala|moralno]] [[odgovornost|odgovoren]] za svoja dejanja.
Svobodna volja je ključni pravni moment s katero se določa odgovornost posameznika za njegova dejanja in posledice njegovih dejanj. Kot izhodišče je tako zelo pomemben pogled na uveljavitev družbenih in državnih pravil in kaznovanj. Ob svobodni volji se lahko terja odgovornost, očitek, opomin nad nepravilnim vedenjem. Osebna odgovornost posameznika pri odločanju glede svojega življenja in življenja ljudi, ki so mu podrejeni, temelji predvsem na sposobnosti družbe, da mu napake lahko predoči in terja odgovornost. Definicija svobode izbire torej pomeni tudi raven odgovornosti.
Svobodna volja že zelo zgodaj bila definirana kot pravica do izbire onkraj družinskih, skupnostnih vezi. Državljan polisa je imel odgovornost upravljanja skupnih stvari, odgovornost pri poslih in družinske obveznosti. Slabe odločitve niso bile odraz moralnega negodovanja, temveč napak njegove osebnosti, nezrelosti, kar je pomenilo, da je bil enako odgovoren in enakih pravic kot ostali državljani. Oseba brez svobodne volje je bil suženj, to je zapuščen otrok, otrok prodan v suženjstvo, vojni plen ali ugrabljen človek. Ta se je lahko dokazal, odkupil, uveljavil, a dotedaj ni imel pravih pravic.
Četudi v antiki obstaja niz filozofskih definicij svobodne volje, je isto obdobje zaznamovalo predvsem vedno bolj razširjen pojav suženjstva in z leti vedno daljšega pravnega varstva nedoraslih mladih oseb (kar še posebej velja za rimsko obdobje). Vzgajanje mladih oseb v odgovorne posameznike, priučevanje odgovornosti in pri tem negovanje gospodarske rasti je bilo vedno bolj zapleteno. Najemniški vojaki plemenskih skupnosti so prevzeli vojaško breme, svobodna volja pa se s propadom rimskega imperija preoblikuje v srednjeveško etiko.
Srednjeveška etika je v veliki meri temeljila na razširjanju že izgubljenega znanja in ohranjanju prostora zaprtega glede na svetovne gospodarske tokove. Tako se je filozofija usmerjena v determinizem družbenega položaja oprla na stoično filozofijo. Vedno bolj pa je postala pomembna tematika naključja v teologiji in družbenemu porastu. Kako se odzvati na naključne nesmiselne dogodke, ki so po srednjeveški etiki del božjega načrta. Vsako predvidevanje, zaupanje v naključje, ali celo poseganje v svobodno odločitev ljudi je tako bilo zlo. Ključni predstavnik takšni misli je Avguštin, njegov nasprotnik pa je povzel mnenje Cicera, da nikakršno poseganje in predvidevanje nadčloveških proporcev ne more poseči v človeška svobodo.
Sholastika, srednjeveški teologi, so skušali s razumom objasniti Resnico vere. Z uporabo razuma so želeli ustanoviti red, prepričani, da je tudi Bog bitje razuma. Ob resnih zapletih glede tega, kaj je vse heretika v srednjeveški družbi in koliko anarhije se lahko vnese v tedanjo rimokatoliško cerkev, je postala pomembna z renesanso izmenjava o svobodni volji med Martinom Luthrom in Erazmom Roterdamskim.
Z renesanso se znatno ojača filozofiranje o svobodni volji. Stuart Mill je močno zaznamoval razmišljanje o svobodi. Z uvedbo socialnih in delavskih pravic s strani Organizacije združenih narodov, Evropske unije in ustavnega prava nekaterih držav so bile omejene pravice podjetniške pobude za ceno boljšega življenja delavcev. Ocenjevanje svobodne volje državljanov je tako omejeno z različnimi determinacijami družbe, a je pretočnost družbe večja in tako pomembna teoretična postavka za gradnjo gospodarstva in odgovorne družbe.
[[Kategorija:Svobodna volja| ]]
| |||