Ivan Vladislav: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Utrditev položaja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 31:
'''Ivan Vladislav''' ([[Bolgarščina|bolgarsko]] Иван Владислав [Ivan Vladislav])) je bil [[Cesar|car]] [[Prvo bolgarsko cesarstvo|Prvega bolgarskega cesarstva]], ki je vladal od avgusta ali septembra 1015 do februarja 1018, * ni znano, verjetno pa najmanj deset let pred letom 987, verjetno pa še mnogo prej, [[1018]].
Njegovega očeta [[Aron Bolgarski|Arona]] in celo družino je dal leta 976 car [[Samuel Bolgarski|Samuel]] zaradi izdaje pobiti. Ivanu Vladimirju so zaradi posredovanja Samuelovega sina [[Gavril Radomir|Gavrila Radomirja]] prizanesli.<ref>P. Pavlov. ''Buntari i avantjuristi v srednevekovna Bâlgarija''. Varna, 2005.</ref> Ivan Vladimir je kljub temu leta 1015 ubil svojega rešitelja, oslepil njegovaga sina<ref>
Zaradi obupnega stanja v državi, ki je bilo posledica nekaj desetletij trajajoče vojne z [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskim cesarstvom]], je poskušal utrditi svoj položaj z mirovnimi pogajanji z bizantinskim cesarjem [[Bazilij II. Bolgarokton|Bazilijem II.]]. Po propadu pogajanj je nadaljeval z odporom proti Bizantincem in jih poskušal odbiti, vendar mu to ni uspelo. Med svojo vladavino je poskušal okrepiti bolgarsko vojsko, obnovil mnogo trdnjav in celo krenil v protinapad, vendar je v bitki pri [[Drač]]u leta 1018 padel. Po njegovi smrti so se njegova vdova carica Marija, bolgarski patriarh in večina plemičev vdali Baziliju II., ki je zatem zatrl še zadnje sledove bolgarskega upora. Prvo bolgarsko cesarstvo je bilo dokončno uničeno.
Vrstica 54:
Spomladi 1016 se je Bazilij II. z vojsko odpravil po dolini reke Strume in oblegal močno trdnjavo [[Pernik]]. Obrambo trdnjave je vodil sposoben poveljnik Krakra, ki je ostal zvest bolgarski stvari. Ker so vsi poskusi osvojitve med 88 dni trajajočim obleganjem s številnimi žrtvami spodleteli, so se Bizantinci umaknili na jug, da bi se v Mosinopolisu pregrupirali.<ref name=ref9/>
===Boji leta 1017===
Bazilij II. je na začetku leta 1017 nadaljeval prekinjeni vojni pohod. Davida Arianita in Konstantina Diogena je poslal pustošit po dolini [[Vardar]]ja in osvojit grad Longos, sam pa se je odpravil na jug oblegat Kastorijo. Pod obzidjem mesta je dobil sporočilo stratega Dorostolona ([[Silistra]]), da je Ivan Vladislav poslal generala Krakra prosit za pomoč [[Pečenegi|Pečenege]]<ref name=ref13>Andreev, str. 133</ref> in da so Pečenegi že prešli [[Donava|Donavo]]. Cesar je takoj prekinil obleganje in odhitel proti severu, pri Ostrovskem jezeru pa je izvedel, da Pečenegi niso pripravljeni tvegati vojne z njim. Bazilij se je obrnil proti jugu in se bogato oskrbel iz zalog, ki so bile vskladiščene ob poti. Ivan Vladislav, ki je skrbno opazoval bizantinske premike, je iz zasede napadel čete Konstantina Diogena. Če mu na pomoč ne bi prišel Bazilij, bi Bolgari njegovo vojsko popolnoma uničili. Po pisanju Ivana Skilice, se je Bazilij boril na čelu svoje reševalne vojske. Ko so ga Bolgari zagledali, so vpili ''»Bežite, cesar!«'' in se panično umaknili.<ref name=ref13/> Zadovoljni z zmago so Bizantinci odšli v Voden in se nato vrnili v Konstantinopel.<ref name=ref9/>
===Smrt===
Na začetku leta 1018 je začel Ivan Vladislav oblegati [[Drač]] in februarja istega leta pod obzidjem mesta padel. Opisi njegove smrti so kontradiktorni. Po nekaterih podatkih naj bi ga v zaroti ubili njegovi služabniki. Po drugih je padel v bitki. Bolgarski dodatki k Skilicevi ''Kroniki'' so bolj podrobni in pravijo, da se je Ivan Vladislav na konju dvobojeval z draškim strategom, patricijem Nikito Pegonitom. Med bojem sta ga napadla bizantinska pešaka, ki sta opazovala dvoboj, in ga smrtno ranila v trebuh. Kasnejši bizantinski zgodovinar je trdil, da je bil dvoboj pošten in da je Ivan Vladislav zaradi sunka s kopjem v prsi takoj umrl.<ref name=ref13/> ''[[Letopis dukljanskega popa]]'' pripoveduje povsem drugačno zgodbo: carja je med obedovanjem v njegovem taboru napadel neznan vojak, v katerem je Ivan Vladislav prepoznal umorjenega Jovana Vladimirja. Ves zgrožen je poklical na pomoč, vendar mu nihče ni pomagal in neznani vojak ga je nato smrtno ranil.<ref>''Chronicle of the Priest of Duklja'', str. 266</ref>
Njegova smrt je pomenila konec Prvega bolgarskega cesarstva. Njegovi sinovi so bili še mladi in neizkušeni in tudi najbolj izkušeni bolgarski vojskovodje so dvomili v smiselnost nadaljnjega upiranja. Ko je Bazilij II. izvedel za carjevo smrt, je zapustil Konstantinopel in se v Odrinu sestal s Krakrovim bratom, ki je priznal bizantinsko oblast. Njegovemu zgledu je sledila večina bolgarskega plemstva, obljubila cesarju zvestobo in mu predala svoje trdnjave. Krakra in poveljniki 35 trdnjav so se cesarju vdali v Ceru. V Strumici je cesar dobil sporočilo ovdovele carice Marije, da se je pripravljena pogajati o vdaji bolgarske prestolnice in države.<ref>Runciman, str. 248–249</ref> Bazilij II. je bogato nagradil vse, ki so se mu vdali. Dovolil jim je obdržati posesti, premoženje in plemiške naslove. Kratkotrajen odpor pod vodstvom Vladislavovega najstarejšega sina [[Presjan II.|Presjana II.]] in njegovih bratov, se je končal konec leta 1018.<ref>Zlatarski, str. 736–737</ref>
==Sklici==
| |||