Émilie du Châtelet: Razlika med redakcijama

{{Infopolje Oseba|image=Inconnu,_portrait_de_madame_Du_Châtelet_à_sa_table_de_travail,_détail_(château_de_Breteuil)_-001.jpg|caption=Émilie du Châtelet}}

Poročila se je pri 19 letih ([[1725]]) s 30-letnim markizom Florentom Claudom du Chastellet in tako sama postala markiza du Chastellet (novo črkovanje »Châtelet« je uvedel [[Voltaire]] in se je ohranilo do danes), njuna poroka je bila dogovorjena med družinama, kot je tedaj bilo med plemstvom v navadi. Nekaj časa je živela v [[Semur-en-Auxois]], kjer je njen soprog bil guverner in kjer je med drugim spoznala matematika [[Mézières]]a. Mož ji je dopustil precej svobodno življenje, saj se je zavedal njenih intelektualnih kapacitet. Imela sta tri otroke (med njimi tudi [[Louis Marie Florenta du Chatelet|Louis Marie Florenta du Chatelet]]), moža pa je zaradi njegove vojaške kariere videvala bolj poredko. Ker je menila, da je s tremi rojstvi izpolnila svoje zakonske dolžnosti, sta se z možem dogovorila za ločeno življenje v istem gospodinjstvu, kar je po tedanji aristokratski morali med drugim pomenilo možnost za izvenzakonske zveze. Tako naj bi Émilie imela ljubezenska razmerja z markizom de Guébriantom, z maršalom de Richelieujem (nečakom slavnega [[Kardinal Richelieu|kardinala Richelieuja]]) in z Voltairom.

Leta [[1737]] je Châteletova izdala spis z naslovom ''Disertacija o naravi in razširjanju ognja'' (''Dissertation sur la nature et la propagation du feu''), ki je temeljil na njenem raziskovanju znanosti o ognju; v njem je napovedala sevanje, ki mu danes pravimo [[infrardeče sevanje]].

Njeno delo ''Lekcije iz fizike'' (''Institutions de Physique'') iz leta [[1740]] je bilo nekakšen pregled novih idej v [[znanost]]i in [[filozofija|filozofiji]], namenjeno njenemu 13-letnemu sinu, a je ob tem skušalo uskladiti kompleksne teorije in zamisli vodilnih znanstvenikov. V njem je kombinirala [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibinz]]eve teorije s praktičnimi opazovanji [[Willem 's Gravesande|Willema 's Gravesandeja]], da bi podprla (tedaj še sporno Leibnizevo tezo, da je energija gibajočega se predmeta sorazmerna kvadratu njegove hitrosti, ne pa hitrosti sami, kakor je menila večina fizikov in mislecev z [[Isaac Newton|Newton]]om in Voltairom na čelu. (Znana formula klasične fizike W=1⁄2mv²).