Arhitektura: Razlika med redakcijama

== [[Etimologija]] besede arhitektura ==

Beseda '''arhitektura''' izvira iz besede “'''arhitekt'''”, oziroma iz latinske besede ''architectus'', ki izhaja iz stare [[Grščina|grščine]], ἀρχιτέκτων (''arhitekton''): ἀρχι- (árhi-) in τέκτων (tékton). Prva izhaja iz glagola ἄρχειν (àrhein), ki pomeni “biti"biti prvi, biti na začetku, voditi, začeti”začeti", druga pa “tesar"tesar, mizar”mizar" ali pa bolj generično “mojster"mojster, obrtnik, graditelj”graditelj". Sestavljena beseda “arhi"arhi-tekton”tekton" torej pomeni “prvi"prvi obrtnik"<ref>{{Navedi knjigo|title = Vocabolario della lingua greca|last = Montanari|first = Franco|publisher = Loescher|year = 2004|isbn = |location = Torino|pages = 2096}}</ref>, “glavni"glavni graditelj”graditelj".

Zanimivo se je poglobiti v pomen besede τέκτων. Beseda izvira iz sanskrta[[sanskrt]]a, ''taksan'', in se sklicuje na obrtništvo, tesarstvo oziroma na uporabo sekire. Beseda je v starogrščinistari grščini postopno spremenila pomen. V [[Iliada|Iliadi]] (IL. 5.59) in v [[Odiseja|Odiseji]] (OD. 21.43) [[Homer]] še govori o ''tektonu'' kot tesarju, a kasneje se je pomen besede razširil. ''Tekton'' ni pomenilo več samo mizarja ali tesarja ampak bolj splošno, graditelja. V fragmentu št.111 pesnica [[Sapfo]] (630-590 pr. n. št.) uporablja besedo ''tekton'' na zanimiv način, in sicer ''tekton'' postane tukaj pesnik. Fragment spada pod skupino verzov z imenom “Epitalamia”"Epitalamia", ki je ime za pesmi, ki so jih Grki peli na porokah. Tekton tu dobi razširjen pomen: je tekton del zbora, pesnik, ποιητής (''poietes'').

Beseda ''poietes'' in samostalnik ''poiesis'' sta kasneje dobili dva različna pomena: na eni strani, s [[Platon]]<nowiki/>om, je ''poiesis'' prehod med nebiti in biti in beseda je povezana z jezikom. Je, torej, določena oblika udejanjanja jezika.<ref>{{Navedi knjigo|title = Teorija, praksa, praxis in poiesis|last = Baas|first = Bernard|publisher = Problemi|year = 2011|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref> Z Aristotelom[[Aristotel]]om ''poiesis'' pomeni produkcija kot izdelava in zadeva torej tehnično področje, je produkt, ki izhaja iz ''tehne''-ja<ref>{{Navedi splet|url = http://vimeo.com/42795404|title = poiesis, le forme del fare|date = 2010|accessdate = 11.1.2015|website = vimeo|publisher = |last = Cacciare|first = Massimo}}</ref>.Na ta dva pomena besede ''poiesis'' se navezuje tudi [[Kenneth Frampton]], ko pravi, da pri arhitekturi "»ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu ''poiesis'' kot dejanja izdelovanja in razkrivanja«.<ref>{{Navedi knjigo|title = Tektonika v arhitekturi|last = Čeferin|first = Petra|publisher = Založba ZRC|year = 2014|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref>”

Beseda je torej že v [[Antična Grčija|stari Grčiji]] razširila svoje pomene: na začetku je opredelila samo tesarstvo, s časom tudi splošno graditeljstvo in kasneje ni pomenila le nekaj konkretnega, konkretne dejavnosti izdelovanja, ampak je nosila tudi poetični pomen. Sestavljeno besedo ''arhitekton''  je prvič uporabljal [[Herodot]] v svojimi “Zgodbami”''Zgodbami'' (HDT. 3.60.4)<ref>{{Navedi knjigo|title = Zgodbe|last = iz Halikarnasa|first = Herodot|publisher = Slovenska Matica|year = 2006|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref>. Tu beseda arhitekt še ni povezana s stavbarstvom ampak prej z grajenjem. Blizu je današnjemu pomenu besede “gradbenik”''gradbenik''  (V nekaterih prevodih je ta ta beseda prevedena kot “direktor''direktor dela”dela''/''vodja “vodja gradbišča”gradbišča''). Podobno interpretacijo besede uporablja tudi [[Vitruvij]], ko pravi da je arhitektura dejavnost, ki je sestavljena iz graditeljskih izkušenj in iz teoretskih premislekov (''nascitur ex fabrica et ratiocinatione'', De Arch. I, 1, 1. Prevod F.Košir), oziroma ki je povezana z grajenjem in z razumom.

Arhitekturni teoretiki podajajo različne definicije pojma arhitekturne teorije. Te pogosto povzemajo le omejeno področje dela arhitekturne teorije in ne upoštevajo vseh njenih posebnosti ali pa so presplošne in ne podajajo natančne opredelitve pojma. Temu botruje tudi dejstvo, da se je pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse skozi zgodovino spreminjal, zaradi česar lahko jasna, enoznačna definicija vzdrži le v okviru določenega zgodovinskega obdobja. Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si zato lahko pomagamo z etimologijo in definicijo besede teorija, ki nas morda zmoreta popeljati bliže k njegovemu razumevanju:

Beseda teorija izvira iz latinske besede ''theoria'', ki izvira iz grške besede ''theoros'' (θεωρός) - opazovalec; osnova besedi ''theoros'' je beseda ''theasthai'' (θεασθαι) - pogled na, premišljevati, preudarjati, kontemplirati.<ref>{{Navedi knjigo|title = The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices|last = Johnson|first = P-A|publisher = John Wiley & Sons|year = 1994|isbn = 978-0471285335|location = New York|pages = }}</ref>

# skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti;

# nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti;

# <small>ekspr.</small> skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje;

# splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela.<ref>{{Navedi splet|url = http://www.fran.si|title = Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša|date = 2014|accessdate = 1. 1. 2015|website = www.fran.si|publisher = ZRC SAZU|last = |first = }}</ref>

Šele v sedemnajstem stoletju se na področju arhitekture začne jasno ločevanje med teorijo in prakso, in teorija pomeni tudi „tisto»tisto področje umetnosti ali tehnične discipline, ki obstaja v znanju in izražanju dejstev, od katerih je odvisna, njenih načel ali metod in se razlikuje od njene prakse“prakse«.<ref>{{Navedi knjigo|title = The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices|last = Johnson|first = P-A|publisher = John Wiley & Sons|year = 1994|isbn = 978-0471285335|location = New York|pages = }}</ref>

Sodobna arhitekturna teorija se eksplicitno opira na [[filozofija|filozofijo]]. Pri tem povzema miselne sisteme določenih filozofskih disciplin, ki naj bi bile od arhitekture ločene in z njo nepovezane ter jih prevaja v sebi lasten jezik.<ref>{{Navedi knjigo|title = Architectural Theory Since 1968|last = Hays|first = K. M.|publisher = The MIT Press|year = 2000|isbn = 0-262-08261-6|location = Cambridge (Mass.), London|pages = }}</ref> Fredric Jameson takšno početje imenuje ''transkodiranje''; arhitekturna teorija je izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti, na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo.<ref>{{Navedi knjigo|title = v: Hays, K. M. Architectural Theory Since 1968|last = Jameson|first = Fredric|publisher = The MIT Press|year = 2000|isbn = 0-262-08261-6|location = Cambridge (Mass.); London|pages = 40}}</ref> Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja ([[mediacija|mediacije]]), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, zatira, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst.<ref>{{Navedi knjigo|title = Architectural Theory Since 1968|last = Hays|first = K. M.|publisher = The MIT Press|year = 2000|isbn = ISBN 0-262-08261-6|location = Cambridge (Mass.); London|pages = }}</ref> V tem pogledu arhitekturna teorija premika filozofske poglede in prepričanja v okolje svojega razmišljanja. V svojih besedilih jih povezuje z drugimi razpravami ali konkretnimi arhitekturnimi zamislimi in jih na novo opredeli, razvije, zavrže ali potrdi. Arhitekturna teorija torej ne usmerja več prakse, ampak obstaja v svojih besedilih.

== PomembnjšePomembnejše teme: ==

[[Material]] je eden temeljnih elementov arhitekture. To, kar je material za arhitekturo, lahko primerjamo s tem, kar so črke za jezik. Je sredstvo ali gradnik, s katerim artikuliramo neko misel ali idejo v arhitekturi, da ta postane vidna. Za to pa potrebujemo še konstrukcijo, še en temeljni element arhitekture. Konstrukcija iz materiala oblikuje materialnost fizičnega prostora. Vsak material ima svoje specifične lastnosti, ki vplivajo na obliko arhitekture. Nekatere od teh lastnosti, ki so pomembne za arhitekturo, so trdnost, trdota, tekstura in barva. Materiali pa nosijo tudi simbolni pomen, ki je vezan na specifično kulturno, nacionalno ali regionalno identiteto, ipd.

Novi materiali omogočajo razvoj novih tipov konstrukcijekonstrukcij, kar pa je velikokrat pomenilo tudi novo poglavje v arhitekturni zgodovini.

| footer = Hiša XXS v Ljubljani, delo arhitekturnega biroja deklevaDekleva gregoričGregorič arhitekti, je uspešen primer umeščanja sodobne arhitekture v historično tkivo z ustreznim upoštevanjem konteksta.

Temeljna ugotovitev, nujna za razumevanje in načrtovanje arhitekture in obstoječa tudi v ostalih umetniških panogah, je, da arhitekturno delo vedno nastaja znotraj konkretnega okolja oz. konteksta. Opredelimo ga lahko kot kompleksen sestav različnih prostorsko-časovnih, socialno-ekonomskih dejavnikov in drugih vplivov. Konkretneje, le-ti rangirajo od družbenega, političnega, kulturnega, zgodovinskega, ekonomskega ozadja, v katerem je neko delo realizirano, kot tudi do bolj eksplicitnih elementov okolja: klima, topografija, stavbno tkivo, osi prostora, ... Kljub občasnim tendencam v stroki, da bi kontekst na različne načine delili (denimo na fizični kontekst in družbeni kontekst), gre za vseobsežno situacijo, ki obsega vse plasti trenutne resničnosti. Pri tem je nujno zavedanje, da je lokalni kontekst vedno le fragment globalnega in sam zase ne obstaja: konteksti so detajli globalnega konteksta, razumljivi so samo z ozirom na to.<ref>{{Navedi knjigo|title = "Notes on Contextual Architecture"|last = baukuh|first = |publisher = an Rocco: Fuck Concepts! Context!.|year = 2012|isbn = |location = |pages = }}</ref>

Kontekst torej nujno vpliva na arhitekturno delo, velja pa tudi obratno, arhitektura vpliva na kontekst, ga dopolnjuje in spreminja. Ker sta tako arhitektura in prostor, v katerem se ta pojavi, neločljiva in ključno povezana, je tako arhitektura ne samo znanje razbiranja konteksta ampak tudi njegova fizična transformacija.<ref>{{Navedi knjigo|title = "Notes on Contextual Architecture"|last = baukuh|first = |publisher = San Rocco: Fuck Concepts! Context!|year = 2012|isbn = |location = |pages = }}</ref> Vsaka arhitekturna rešitev je tako specifična za določen prostor in posledično neponovljiva kjerkoli drugje.<ref>{{Navedi knjigo|title = Architecture of Adrian Smith, SOM: Toward a Sustainable Future|last = Beaver|first = Robyn, ur.|publisher = Images Publishing Group|year = 2007|isbn = 978-1864701692|location = |pages = }}</ref> Naloga arhitekture je kontekst poskusiti kritično razumeti in nanj odgovoriti, vanj poseči.<ref>{{Navedi knjigo|title = "Building Context: When Architecture Becomes the Background"|last = Russi|first = Nicola|publisher = San Rocco: Fuck Concepts! Context!|year = 2012|isbn = |location = |pages = }}</ref> Redefinicija konteksta s strani arhitekture je najbolje vidna na fizični ravni, kot poseg v urbano, kulturno ali naravno krajino, vendar arhitektura lahko spreminja tudi socialno-ekonomski kontekst, kot je bilo denimo očitno v primeru Guggenheimovega muzeja v španskem [[Bilba|Bilbau]].

Izraz '''kritični regionalizem''' se je začel pojavljati kot arhitekturni koncept začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prva sta takrat izraz opredelila Alexander Tzonis in Liane Lefaivre in le malo za njima je o njem začel pisati [[Kenneth Frampton]]. Teorija sloni na primerih uspešne sodobne arhitekturne prakse. Arhitektura kritičnega regionalizma v svoji zasnovi upošteva lokalne, naravne, kulturne in zgodovinske aspekte, ki so bili v preteklosti pogosto spregledani ozromaoziroma napačno razumljeni. Povzeto na kratko ‐ arhitektura kritičnega regionalizma izhaja iz lokalnega prostora, klime in časa v katerem je nastala. Velik pomen priprisujepripisuje [[Svetloba|svetlobi]], taktilnosti[[taktilnost]]i in uporabi lokalnih materialov. Bistvena je ambientalna[[ambient]]alna kvaliteta grajenega, arhitektura ne služi zgolj uporabni funk­ciji ‐ zavetje, varnost, uporabnost arhitekturne ureditve, objekta ali posameznih prostorov - temveč poleg tega ponuja človeku dom, prostor osebne svobode, prostor kjer človek lahko prebiva.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = Frampton|first = Kenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314-327}}</ref> Spoštuje avtentičnost okolja in kulture, a razlikuje med poglo­bljenim razumevanjem tradicije in naivnimi poskusi oživitve izgubljenega podeželskega stila.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = Frampton|first = Kenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314–327}}</ref> Je kritična do nepremišljenih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, a modernizacijo priznava v smislu napredka in no­vosti, ki jih ta lahko ponudi. Zavrača torej vsesplošno poenotenje, ki ga prinaša neselektivno sprejemanje tehnologije in vodi do izginotja tradiciona­lnih vrednot in kulture. Ne vključuje se v začarani krog globalnega kapitalizma, ki iz prostora in (kolektivne in individualne) misli počasi briše avtohtone značilnosti različnih delov sveta in tako zanika jedro kulturne ustvarjalnosti človeštva. To nikakor ne pomeni, da bi se morali danes vračati k preživetim vzorcem bivanja in grajenja ali pa zanikati napredek, tehnologijo in nova odkritja. Gre za sprejemanje novosti, ki nam ponujajo inovativne rešitve in hkrati razumeti oziroma ne‐zanikati znanja in načina delovanja, ki se je v nekem prostoru skozi čas izoblikovalo z razlogom.<nowiki/>

Pojem [[participacija|participacije]] v okviru arhitekturne stroke pomeni vključevanje in sodelovanje obče družbe v procesih [[prostorsko načrtovanje|prostorskega načrtovanja]]. Njen cilj in hkrati operativno orodje je vzpostavitev komunikacije med arhitekturno stroko, politiko in javnostjo.

Potreba po vključevanju javnosti v načrtovalske procese se je postavila v ospredje v 50ih1950-ih in 60ih1960-ih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na krizo poznega [[modernizem|modernizma]]. Ta je bila odraz tendence v arhitekturi, da se v imenu tehnološkega napredka in hitrega družbenega razvoja postavi potrebe človeka na drugo mesto, da se ga obravnava kot stroj, se ga objektivira.