Japonščina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vitosmo (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vitosmo (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 35:
'''Japónščina''' (japonsko 日本語, ''nihongo'') je jezik izolat z več kot 125 milijoni govorcev.<ref>[http://web.archive.org/web/20080214110213/http://www.nvtc.gov/lotw/months/march/Japanese.html Internetni arhiv {{en}}]</ref>, v prvi vrsti na na [[Japonska|Japonskem]], kjer je uradni jezik.
 
O predzgodovini jezika je malo znanega, tudi se le malo ve, kdaj se je jezik pojavil na Japonskem. Kitajski dokumenti iz 3. stoletja navajajo nekaj japonskih besed, obsežnejših besedil ni najti do 8. stoletja. V [[obdobje Heian|obdobju Heian]] (794–1185) je [[Kitajski jezik|kitajščina]] občutno vplivala na [[Sino-Japanonski besednjak|besednjak]] in glasotvorje [[stara japonščina|stare japonščine]]. Japonščina jasnega srednjega veka (1185–1600) je doživela spremembe, ki so jo približale moderni obliki jezika in jezik razširile s prvimi primeri [[Gairaigo|evropskih sposojenk]]. Standardni dialekt se je v času med zgodnjim 17. stoletjem in sredo 19.stoletja s pokrajine [[Kansai]] premaknil na področje [[Edo|Eda]] (dandanašnjega [[Tokyo|Tokija]]) premaknil v času med zgodnjim 17. stoletjem in sredo 19.stoletja. Po 1853, to je po koncu [[Sakoku|samovoljne izolacije Japonske]] je dotok sposojenk iz evropskih jezikov občutno porasel. Posebno sposojenke iz angleščine, pa tudi [[Wasei-eigo|japonske besede z angleškim korenom]] so postale vse pogostejše.
 
Japonščina je [[aglutinativen jezik|aglutinativni jezik]], iz [[Mora (lingvistika)#Japonščina|mor]], ne zlogov, zložen jezik z enostavno [[fonotaktika|fonotaktiko]], [[monoftong|čistim]] sistemom vokalov, fonemično dolžino samoglasnikov in soglasnikov in leksikalno pomembnim poudarkom zlogov besede. Zaporedje besed je običajno [[subjekt–objekt–glagol]]. Japonski partikli pri tem označujejo gramatično funkcijo besed. Struktura stavka je tema-komentar. Partikli na koncu stavka dodajajo rečenemu čustven ali empatičen prizvok, ali pa nakazujejo vprašanje. Samostalniki ne poznajo ednine ali množine in tudi spola ne; jezik tudi ne pozna pridevnikov. Glagoli se spregajo, v prvi vrsti po času (sedanjik, preteklik itd) in načinu (trpnik itd), ne pa po spolu. Japonski ekvivalenti pridevnikov se ravno tako spregajo. Japonščina pozna zapleten sistem častitljivega izražanja, z oblikami glagolov in besednim zakladom, ki skupaj nakazujejo odnos med govorcem, poslušalcem in osebami, o katerih se govori.