Albin Belar: Razlika med redakcijama

Albin Belar, sin [[skladatelj]]a [[Leopold Belar|Leopolda Belarja]] se je rodil v Ljubljani, kjer je hodil v [[šola|šolo]] in na Realki leta 1883 tudi [[matura|maturiral]]. Po končani [[srednja šola|srednji šoli]] je nadaljeval [[študij]] na visoki tehniški šoli na [[Dunaj]]u in v [[Graz|Gradcu]] ter kasneje na [[Univerza|univerzi]] na Dunaju, kjer je po končanem študiju postal [[profesor]] [[kemija|kemije]] in [[naravoslovje|naravoslovja]]. Tam je leta 1890 tudi [[doktorat|doktoriral]].

Takoj po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] so Belarja oblasti neutemeljeno ožigosale za slovenskega nacionalista in nemškutarja, zaradi česar so ga leta 1919 na silo upokojili in mu zaplenili vso opremo, [[knjižnica|knjižnico]] in [[arhiv]] ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. Belar se je bil primoran preseliti v družinsko [[vila|vilo]] v [[Podhom]] pri [[Bled]]u, kjer je imel manjšo potresno opazovalnico. Načrte za vilo mu je narisal sošolec Maks Fabiani. Tam je poskušal nadaljevati z delom, vendar je v začetku [[1930.|tridesetih]] let [[20. stoletje|20. stoletja]] zbolel in se je bil prisiljen odpovedati raziskovanju. Preselil se je k prijateljem v Polom pri Kočevju, kjer je 1. januarja 1939 umrl. Njegov nagrobnik na ljubljanskih Žalah je bil zaradi nemarnosti novih lastnikov groba na prehodu v enaindvajseto stoletje žal umaknjen, na Belarjevo prvo potresno opazovalnico pa spominja spominska plošča ob vhodu na srednjo šolo na Vegovi ulici v Ljubljani. Geofizik in seizmolog [[Janez K. Lapajne]] je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja obudil in uveljavil pomen prvega slovenskega seizmologa.