Jakob Aljaž je bil sin kajžarja Antona Aljaža iz Zavrha pod Šmarno goro in njegove žene Elizabete, Špele ZavašnikJarc. V Jakob Aljaž je bil šesti izmed desetih Bačnikovih otrok. Po ljudski šoli v Smledniku je šolanje nadaljeval na ljubljanski normalki, potem pa v nemški gimnaziji prav tako v Ljubljani. Leta 1866 je odšel študirat na Dunaj, kjer se je ukvarjal s starimi jeziki (grščino, latinščino in staro cerkveno slovanščino). Želel je postati profesor, a mu je to očetova smrt preprečila, saj ga družina pri študiju ni mogla več podpirati. Na materino željo je tako opravil bogoslužje in bil 31. julija 1871 posvečen v novomašnika. Do leta 1880 je služboval v Tržiču, nato je bil župnik na Dobravi pri Kropi, leta 1889 pa je pričel s službo na Dovjem, kjer je ostal do smrti leta 1927.<ref>Mikša, Peter. [https://www.academia.edu/11196785/Alja%C5%BEev_stolp_in_Jakob_Alja%C5%BE_najvi%C5%A1ji_posestnik "Aljažev stolp in Jakob Aljaž - najvišji posestnik."] ''SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin 2''/5, 30-35.</ref>
Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Za gore se je zanimal že v rani mladosti, kot dijak se je povzpel na Blegoš, Kum in Storžič, ko pa je bil kaplan v Tržiču pa še na Begunjščico. Leta 1880 je prišel kot župnik na Srednjo Dobravo pri Kropi, kjer se je seznanil z gorami v Julijcih. Franc Skumavec - Šmerc ga je vodil na Triglav, kjer sta prenočila v Dežmanovi koči. Leta 1889 je prišel Aljaž za župnika v Dovje, kjer se je pričel udejstvovati v gorah, seznanil se je namreč z nacionalistično usmeritvijo Nemško-avstrijskega planinskega društva (kranjska sekcija).
