Wikipedija

Psihoterapija: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m Bot: Parsoid bug phab:T107675
Vrstica 3:
Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano
obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in
<nowiki> </nowiki>bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami
<nowiki> </nowiki>v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več
psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome,
spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter
Vrstica 14:
spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se,
kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in
<nowiki> </nowiki>druga.
 
Psihoterapevt nam pomaga, da ozaveščamo skrite vzroke naših težav in jih postopno odpravljamo.
Vrstica 34:
psihoterapevtskem delu psihoanalitik in klient osredotočata na
ozaveščanje klientovega nezavednega – na razširitev klientovega védenja o
<nowiki> </nowiki>njegovem lastnem notranjem svetu. Med psihoanalitskim procesom se tako
klientu postopoma in v njegovem lastnem ritmu lahko razkriva globlji
vpogled tako v njegove sedanje in pretekle odnose kot tudi v njegov
Vrstica 42:
Soočanje s svojim notranjim doživljanjem, ki nas je pripeljalo v
stisko, ni lahko, zato posameznik poleg čustvene opore potrebuje čas, da
<nowiki> </nowiki>se lahko ustrezno pripravi ter postopoma privadi na nova spoznanja o
sebi. Prav zaradi prilagodljivosti osebnemu ritmu posameznika je
psihoanaliza večinoma dolgotrajen in zelo oseben proces, ki lahko traja
Vrstica 48:
 
Pred vstopom v psihoanalitski proces se mora klient s psihoanalitikom
<nowiki> </nowiki>dogovoriti za tri do pet uvodnih srečanj, na katerih lahko klient
analitiku predstavi razlog za vključitev v terapijo in na katerih skupaj
<nowiki> </nowiki>ugotovita, ali bi bila psihoanalitska psihoterapija primerna zanj.
Analitik na teh srečanjih ugotavlja tudi, ali je klient dovolj motiviran
<nowiki> </nowiki>za psihoanalizo. Ob koncu uvodnih srečanj se v primeru odločitve za
nadaljevanje dogovorita tudi glede pogostosti in settinga obravnave.
 
Vrstica 91:
je sistemski pristop razširil po vsem svetu. Na številnih področjih
psihosocialne pomoči, na primer tako v okviru ambulantne pomoči kot tudi
<nowiki> </nowiki>stacionarne obravnave, je postal del standarda. Omenimo pet prednosti
sistemske psihoterapije, ki so pripomogle k evoluciji psihoterapevtske
prakse in psihosocialne pomoči:
Vrstica 132:
pogovorne tehnike, telesne tehnike, tehnike gestalt psihoterapije in
psihodrame, gibalno-plesne tehnike in druge. Psihodinamska psihoterapija
<nowiki> </nowiki>je po naših izkušnjah lahko konsistentna s tistim, čemur James Bugental
<nowiki> </nowiki>(1999) pravi psihoterapija, katere proces spremeni posameznikovo
življenje. 
 
Vrstica 149:
tehnikami v omejenem času in z omejenimi cilji doseči klientovo
zadovoljivo delovanje. Odločilna razlika med psihodinamsko psihoterapijo
<nowiki> </nowiki>in psihoanalizo je v postavljanju indikacij. Medtem ko je indikacija za
<nowiki> </nowiki>psihoanalizo kronična simptomatika ali kronična odnosna motnja, se mora
<nowiki> </nowiki>psihodinamska psihoterapija osredotočiti na aktualen konflikt. To so
lahko ločitev, nenadna izguba zaposlitve, smrt bližnjega in podobno.
Aktualno konfliktno dogajanje praviloma ne sme trajati več kot eno leto,
<nowiki> </nowiki>poleg tega mora biti utemeljena povezanost med nevrotično simptomatiko
in aktualnim konfliktom.
 
Vrstica 164:
hkrati vzrok aktualnih klientovih simptomov. Okvir za obravnavo v
psihodinamski psihoterapiji predstavljata aktualno konfliktno dogajanje v
<nowiki> </nowiki>klientovi realni življenjski situaciji ter nezavedno delujoč in
nerazrešen osnovni konflikt v globini klientove osebnosti.
 
Po definiciji psihodinamske psihoterapije zajema etiološko usmerjene
oblike terapije, ki ob upoštevanju transfera, kontratransfera in odporov
<nowiki> </nowiki>obravnavajo nezavedno psihodinamiko trenutno delujočih nevrotičnih
konfliktov. Vendar v praksi takih »čistih« primerov pravzaprav ni, zato
je psihodinamska psihoterapija razvila posebno obliko inicialne in
Vrstica 183:
poseganja in razlaganja. V psihodinamski psihoterapiji je terapevt
»udeležen interakcijski partner« v smislu Stolorowa (Stolorow in Atkins,
<nowiki> </nowiki>1992) in Gerda Rudolfa (2004).
 
= EKSISTENCIALNA PSIHOTERAPIJA =
Vrstica 195:
glede na našo ‘eksistenco’. Ta vidik je optimističen, saj zajame vse
človekove potenciale, hkrati pa ostaja realističen in poudarja človekove
<nowiki> </nowiki>omejitve. Eksistencialni psihoterapevtski pristop je vedno pomembnejši
vir odkrivanja možnosti za reševanje težav v današnjih neobvladljivih in
<nowiki> </nowiki>odtujenih slogih življenja. Stresni časi negotovosti, individualizma in
<nowiki> </nowiki>recesije pogosto vodijo v hude psihične stiske, te pa so napačno
razumljene kot duševne motnje in tako tudi obravnavane.
 
Eksistencialna psihoterapija je primerna za različne kliente ne glede
<nowiki> </nowiki>na težave, saj so človeške stiske vedno povezane z našim položajem v
svetu. Težave in stiske so razumljene v povezavi z življenjskimi
situacijami in našimi odzivi nanje, ne pa kot duševne motnje. Večinoma
Vrstica 219:
= GESTALT PSIHOTERAPIJA =
Gestalt terapija je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet.
<nowiki> </nowiki>Poudarja človekovo naravno težnjo k uresničenju svojih potencialov.
 
Primerna je tako za delo s posamezniki kot tudi s pari, z družinami
Vrstica 228:
 
Gestalt terapevt je v terapevtskem procesu pozoren na klientov proces
<nowiki> </nowiki>vzpostavljanja stika in načine, kako prekinja stik, pa tudi na svoje
odzive. V pogovoru in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbuja
klientovo doživljanje tako, da se ta lahko neposredno, v trenutku zave,
Vrstica 254:
 
Kot temeljno predpostavko predstavlja »Heraklitsko mišljenje« oziroma
<nowiki> </nowiki>načelo nenehnega spreminjanja. Življenje s tega zornega kota je stalen
proces integracije in ustvarjalnosti, proces, ki ustvarja vedno nove
oblike in prinaša preobrazbo. Tako ne iščemo »večnih resnic« in se
izogibamo togih svetovnih nazorov in dogem (verskih, terapevtskih idr.).
<nowiki> </nowiki>Uporabne znanosti, kamor psihoterapija vsekakor spada, morajo biti
odprte za nova znanstvena odkritja. Prisiljene so k stalni integraciji, k
<nowiki> </nowiki>vključevanju novih spoznanj v obstoječe teoretične zgradbe in iz tega v
<nowiki> </nowiki>prakseologijo.
 
V integrativni psihoterapiji razumemo človeka kot »telesni subjekt v
življenjskem okolju«, kot »človeka v kontekstu in kontinuumu«, kot
»človeka v procesu nenehnega spreminjanja«, kot »človeka, ki je (to, kar
<nowiki> </nowiki>je) samo ob drugem, kot sosubjekt«, kot »kreativnega človeka v svetu in
<nowiki> </nowiki>času«, kot »človeka, ki je dolžan skrbeti zase in za drugega«.
 
Kar se tiče prakseologije je terapija izrazito procesno dogajanje,
Vrstica 306:
psihološke obravnave človeka vključi duhovna dimenzija. Začetniki tega
pristopa so A. Maslow, S. Grof, A. Sutich, I. Progoff in drugi. Hitro se
<nowiki> </nowiki>je razširila tudi v Evropo in začela bogatiti dotedanja prizadevanja
psihologov in psihoterapevtov, ki so želeli biti kar najbolj učinkoviti
pri strokovni pomoči sočloveku. Psihoterapevtske obravnave so vnaprej
Vrstica 314:
zaradi katere prihaja po psihoterapevtsko pomoč, se tako razširi in
omogoči novo razumevanje. To pomeni, da lahko klient prepozna dejavnike,
<nowiki> </nowiki>ki so pripomogli k nastanku težave, odkriva pa lahko tudi svoje vire
moči, ki jih lahko uporabi za odpravljanje konkretne težave in za
razvijanje bolj osrečujočega odnosa do sebe in drugih.
Vrstica 321:
biti nekoliko psihološko ozaveščen. Vedeti mora, da njegovo nezavedno
psihično dogajanje vpliva na njegovo razmišljanje in vedenje, imeti mora
<nowiki> </nowiki>sposobnost samoopazovanja in refleksije, motiviran mora biti za
notranjo spremembo in pripravljen prevzeti odgovornost za svojo
osebnostno rast.
Vrstica 329:
 
Prek izkušnje odnosa s terapevtom, ki verjame, da je vedenje pogojeno
<nowiki> </nowiki>z nekim namenom, klient spozna, da ni objekt, temveč subjekt dogajanja,
<nowiki> </nowiki>da lahko vedno znova izbere učinkovitejše vedenje za izpolnitev svojih
želja in potreb ter s tem izboljšanje kakovosti življenja. Realitetni
terapevt je prepričan, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do
Vrstica 338:
Spoznanja glede novih možnosti in novih izkušenj klienta navdajajo z
optimizmom in ga opogumljajo, da trezno presoja o uresničljivosti svojih
<nowiki> </nowiki>pričakovanj in uspešnosti svojega vedenja. Ko klient opušča staro,
neuspešno vedenje, mu terapevt stoji ob strani in ga podpira pri iskanju
<nowiki> </nowiki>uspešnejšega.
 
Teorija izbire je temelj realitetne terapije. Razlaga izvor in
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Psihoterapija«