Redakcija: 14:31, 3. november 2012 uredi MZaplotnik (pogovor \| prispevki) Preverjevalci uporabnikov, Administratorji 20.499 urejanj m vrnitev sprememb uporabnika 93.139.159.97 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Marko3 ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:06, 16. september 2015 uredi razveljavi Marko3 (pogovor \| prispevki) 20.243 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1: '''Manjšálnica''' ali '''pomanjševálnica''' (tudi '''pománjšanka''') je v [[jezikoslovje\|jezikoslovju]] [[beseda]], ki izraža pomanjšanje.<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=manj%C5%A1alnica&hs=1; vpogled: 17. 11. 2010.</ref> [[Slovenščina]] je nasploh izrazito morfemski jezik in tudi manjšalnice se povečini tvorijo morfemsko. Neredko ima ista beseda več manjšalnic (npr. ''hiša'' – ''hiška'' – ''hiškica'', V''hči'' ~~[[slovenščina\|slovenščini]]~~– ''hčerka'' – ''hčerkica'', ''dekle'' – ''dekletce'' – ''deklica'' – ''deklič'').<ref name=Sicherl/> Za tvorbo manjšalnic se uporabljajo na primer naslednja [[pripona\|priponska]] [[obrazilo\|obrazila]] ~~za manjšalnice~~<ref>Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 119.</ref>: * Pri [[samostalnik]]ih [[prva ženska sklanjatev\|1. ženske sklanjatve]] se običajno uporablja priponsko obrazilo -''ica'' (''mama'' – ''mamica'', ''roka'' – ''rokica''/''ročica'', ''bukev'' – ''bukvica''). * Pri [[druga ženska sklanjatev\|2. ženski sklanjatvi]] se običajno uporabi obrazilo -''ca'' (''stvar'' – ''stvarca'', ''klop'' – ''klopca''), kadar naglas ni na podstavi, pa -''ica'' (''vas'' – ''vasica'', ''kost'' – ''koščica''). * Iz [[osebno ime\|osebnih imen]] ženskega spola se tvorijo manjšalnice z obrazili -''ica'', -''ca'' in -''i'' (''Polona'' – ''Polonca''/''Polonica'', ''Gita'' – ''Giti''/''Gitica''. Namesto -''ica'' ali -''ca'' se ob nekaterih podstavah tvori manjšalnica z obrazilom -''ika'' ali -''ka'' (''Urša'' – ''Urška''/''Uršika''). * Za [[srednji spol]] se manjšalnice po navadi tvorijo z obrazilom -''ce'', ki se včasih spremeni v -''ece'', če pride do težko izgovorljivega soglasniškega sklopa (''mesto'' – ''mestece'', ''sonce'' – ''sončece''). Če se podstava končuje na [[zvočnik]] + [[nezvočnik]], se mednju vrine neobstojni samoglasnik (''pismo'' – ''pisemce'', ''bitje'' – ''bitijce). * V moškem spolu se manjšalnica tvori zlasti z obrazili -''ec'' (''brat'' – ''bratec''), -''ič'' (''tat'' – ''tatič'', ''kralj'' – ''kraljič''),-''ek'' (''gumb'' – ''gumbek''), -''čič'' (''doktor'' – ''doktorčič''), -''ko'' (''deček'' – ''dečko''), -''e'' (''otrok''– ''otroče''); obstaja pa tudi dvopriponsko obrazilo -''iček'' (''konj'' – ''konjiček'').<ref name=Sicherl/><ref>Merše, Majda (2010). Raba samostalniških manjšalnic v delih protestantskih piscev 16. stoletja. Slavistična revija, letnik 58, številka 1, str. 45-63.</ref> Za slovenščino velja, da se manjšalnica vedno sklanja po prvi [[sklanjatev\|sklanjatvi]] določenega slovničnega spola, ne glede na sklanjatveni vzorec, v katerega spada izhodiščna beseda (na primer ''klop'' – [[druga ženska sklanjatev]], ''klopca'' – [[prva ženska sklanjatev]]). Edina izjema so ženske manjšalnice na -''i'', ki se sklanjajo po tretji ženski sklanjatvi (''mami'', ''babi'').<ref name=Sicherl>Sicherl, Eva, Žele, Andreja (2011). Nominal diminutives in Slovene and English. Linguistica (Ljubljana), številka letn. 51, str. 135-142.</ref> == Viri ==

Manjšalnica: Razlika med redakcijama