Wikipedija

Mojzes: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m pp
Vrstica 68:
 
===Gora Sinaj in deset zapovedi===
Glede na Biblijo je Mojzesa po prečkanju Rdečega morja in vodenju Izrealcev v puščavo Bog poklical na goro Sinaj, včasih opisano kot goro Horeb. Tam je Mojzes prvič govoril z gorečim grmom, pasel drobnico svojega tasta JetraJitra in kasneje priklical vodo z udarjanjem palice ob skalo in usmerjal bitko z Amalekom.
 
Mojzes je ostal na gori štirideset dni in noči. V tem obdobju je neposredno od Boga dobil deset zapovedi. Nato se je spustil z gore, da bi ljudstvu posredoval zapovedi. Ko je prišel do ljudstva, je videl, da greši zaradi češčenja [[zlato tele|zlatega teleta]]. V hudi jezi je Mojzes zlomil plošči z zapovedmi<ref>{{bibl|2 Mz 32,19}}</ref> in ukazal svojemu plemenu (Levitom), da gre v tabor in ubije vsakega, vključno z družino in prijatelji.<ref>{{bibl|2 Mz 32,27}}</ref> Leviti so ubili okrog 3.000 ljudi, med njimi tudi otroke.<ref>{{bibl|2 Mz 32,28}}</ref> Bog je kasneje ukazal Mojzesu napisati novi plošči, ki bosta nadomestili zlomljeni.<ref>Exodus {{bibl|2 Mz 34,1}}, {{bibl|2 Mz 34,27–28}}</ref> Zato je ponovno šel na goro, za novo obdobje štiridesetih dni in noči. Ko se je vrnil, je ljudstvu končno dal zapovedi.
Vrstica 75:
 
===Leta v puščavi===
Ko so prispeli v Marah, je bila voda grenka, zato so se pritoževali čez Mojzesa., Mojzeszato je v vodo posadil drevo in postala je sladka.<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?search=Exodus%2015:23-25;&version=9;|title=Exodus 15:23–25}}</ref><ref>{{cite web|author= Chaim Dovid Green |title =Project Genesis: Parshas B'Shalach&nbsp;— Rough Beginnings | url=http://www.torah.org/learning/dvartorah/5761/beshalach.html | accessdate = 2008-07-16}}</ref> Kasneje je začelo zmanjkovati zalog in zopet so se pritoževali čez Mojzesa in Arona. Rekli so, da bi raje umrli v Egiptu, vendar je Bog poskrbel zanje tako, da je zjutraj z neba padala [[mana]], zvečer pa so imeli [[Prepelica|prepelice]].<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?search=Exodus%2016;&version=9;|title=Ex. 16}}</ref><ref>{{cite web|author= Eliyahu Hoffmann |title =Project Genesis: Parshas Beshalach&nbsp;— Man or Mon? | url=http://www.torah.org/learning/olas-shabbos/5766/beshalach.html | accessdate = 2008-07-16}}</ref> Ko so se utaborili v Refidimu, niso imeli vode, zato so govorili: »Zakaj sta naju privedla iz Egipta, da nas, naše otroke in našo živino pobije žeja?« Mojzes je s palico udaril ob skalo in pritekla je voda.<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?search=Exodus%2017:1-7;&version=9;|title=Ex. 17:1–7}}</ref><ref>{{cite web|author= Pinchas Avruch |title =Project Genesis: Parshas Beshalach&nbsp;— Never Forget| url=http://www.torah.org/learning/kolhakollel/5765/beshalach.html | accessdate = 2008-07-16}}</ref>
 
[[Amalečani]] so prispeli in napadli Izraelite. V odgovor je Mojzes ukazal Jozuetu, namnaj može vodi v boj, medtem ko je stal na hribu z božjo palico v rokah. Kakor dolgo je držal palico kvišku, je Izrael zmagoval, kadar je povesil roke, se je potek bitke obrnil v prid Amalečanov. Ker se je Mojzes utrudil, sta ga Aron in [[Hur]] posedla na skalo. Aron mu je držal eno roko, Hur drugo, in Izraeliti so premagali [[Amalek]].<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?search=Exodus%2017:8-13;&version=9;|title=Ex. 17:8–13}}</ref><ref>{{cite web|author= Dovid Rosenfeld |title= Project Genesis: Pirkei Avos&nbsp;– Exhilarating Fear |url= http://www.torah.org/learning/pirkei-avos/chapter6-65-8.html |accessdate= 2008-07-16}}</ref>
 
JeterJitro, Mojzesov tast, je prišel obiskat Mojzesa in s sabo pripeljal njegovo ženo in sinova. Potem, ko je Mojzes povedal JetruJitru, kako so Izrealci pobegnili iz Egipta, je Jeterta šel darovat GOSPODU in nato jedel kruh s starešinami. Naslednji dan je Jeter opazoval, kako je Mojzes od jutra do noči razsojal med ljudmi. Jetroin jemu predlagal Mojzesu, naj za manjše zadeve postavi sodnike, in. Mojzes je predlog upošteval.<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?book_id=2&chapter=18&version=9|title=Ex. 18}}</ref>
 
Ko so Izraeliti prispeli do Sinaja, so se utaborili blizu gore. Mojzes je zapovedal ljudem, naj se gore ne dotikajo. Ustno (ne še v obliki plošč) je prejel deset zapovedi in druge moralne zakone. Nato je na goro vzel Arona, Nadaba, Abijo in sedemdeset starešin, da bi videli Boga Izraela. Preden se je povzpel na goro, da bi prejel plošči, je naročil starešinam, naj vprašanja, ki se bodo pojavila, posredujejo Aronu ali Huru.
Vrstica 109:
Kljub temu so bili tekmeci, in Izraelitom niso dovolili, da bi prečkali njihovo ozemlje. Zato je Mojzes vodil svoje ljudstvo vzdolž vzhodne meje Edoma, kar je najjužneje od teh ozemelj. Medtem, ko so Izraeliti potovali okrog Edoma, so se pritoževali glede mane. Potem, ko je mnogo ljudi umrlo, ker so jih pičile strupene kače, je Mojzes naredil [[bronasta kača|bronasto kačo]] in jo pritrdil na drog. Tisti, ki jih je pičila kača in so se ozrli na bronasto kačo, niso umrli.<ref name="Num. 21:4–9" />
 
Glede na biblično [[Knjiga kraljev|Knjigo kraljev]] je ta bronasta kača obstajala, dokler je ni kralj Hezekija uničil, saj so jo nekateri častili kot idola.<ref>{{cite web|url=http://www.biblegateway.com/passage/?search=2%20Kings%2018:1-4;&version=31;|title=2 Kings 18:1–4}}</ref> Ko so dosegli Moab, je bilo razkrito, da so Moabce napadli in porazili Amoriti, ki jih je vodil kralj Sihon. Amoriti so bili nehebrejsko kanaansko ljustvo, ki so nekoč vladali na območju [[Rodovitni polmesec|rodovitnega polmeseca]]. Ko je Mojzes prosil Amorite za prehod in so ga zavrnili, jih je napadel (ker so bili nehebrejciNehebrejci, Izraeliti niso imeli pomislekov glede napada), verjetno oslabljene zaradi spopada z Moabci, in jih porazil.<ref name="am">{{cite book| last =Tromp | first =Johnannes | title =The Assumption of Moses: A Critical Edition with Commentary| publisher =Brill | year =1993| isbn =90-04-09779-1}}</ref>
 
Izraeliti, ki so sedaj posedovali obmnočje Amoritov južno od Moaba, so hoteli razširiti svoje ozemlje. Hoteli so zavzeti Bašan, rodovitno območje severno od Amona, ki je slovelo po hrastih in govedu. Tam je kraljeval Og. Kasnejše rabinske legende pripovedujejo, da je Og preživel [[vesoljni potop]]; da je bil na barki in da ga je hranil [[Noe]]. Izraeliti so se spopadli z Ogovimi silami pri Edreju, na južni meji Bašana, kjer so Izraeliti zmagali in zasužnjili vse moške, ženske in otroke teh mest ter jih oplenili.<ref name="am" />
Vrstica 136:
 
Ko je končal, je zapel pesem in blagoslovil ljudstvo. Šel je na goro Nebo, na vrh Pisge, gledal obljubljeno deželo Izraela, ki se je razširjala pred njim, in umrl. Glede na talmudsko legendo je umrl 7. [[adar|adarja]], točno na svoj stodvajseti rojstni dan.<ref name=7adar>Talmud Bavli, Megilah 13b, Sotah 12b, Kidushin 38a, Beshallaḥ, Wayassa', 5 [ed. Weiss, p. 60a]; comp. Josephus, l.c. iv. 8, § 49.
According to the [[Seder Olam Rabbah|Seder Olam]] in the year 2488 (corresponding to ca. Feb-Mar 1271 BCE; Seder Olam's calendar starts two years later than the one currently used by Jews.){{Citation needed|date=January 2011}}</ref> Bog sam ga je pokopal v neznani grob v dolini v deželi Moab, nasproti Bet Peórju. (5 Mz 34,6).<ref name="ce"/><ref name="j1"/>
 
Mojzes je bil človeško orodje v oblikovanju izraelskega naroda; posredoval mu je Toro. Bil je bolj ponižen kot katerikoli drug človek (3 Mz 12,3), užival je edinstvene privilegije, zato »ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je GOSPOD poznal iz obličja v obličje.« (5 Mz 34:10).<ref name="j1">{{cite web|url=http://jewishencyclopedia.com/view.jsp?artid=830&letter=M&search=moses#2846|title=Death of Moses}}</ref>
 
==Mojzesov zakon==
Vrstica 145:
Zakon, pripisan Mojzesu, posebno zakoni v 5. Mojzesovi knjigi, je postal superioren nad vsemi drugimi viri avtoritete (kralj in njegovi uradniki) in levitski duhovniki so bili varuhi in razlagalci zakona.<ref>[http://books.google.com.au/books?id=owwhpmIVgSAC&printsec=frontcover&dq=The+Hebrew+Bible+today:+an+introduction+to+critical+issues&source=bl&ots=fUEuF-W9Ul&sig=YcThOSXuCkrdCzelf6hXPh0_2Mo&hl=en&ei=AOyRTKGFJ4KecIS89MYG&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=2&ved=0CBsQ6AEwAQ#v=onepage&q&f=false Graham, M.P, and McKenzie, Steven L., "The Hebrew Bible today: an introduction to critical issues" (Westminster John Knox Press, 1998)] p.19ff</ref>
 
5. Mojzesova knjiga ({{Bibl|5 Mz 31,9}} in {{Bibl|5 Mz 31,24–26}}) opisuje, kako Mojzes piše Toro na zvitek in jo položi poleg skrinje zaveze.<ref>[http://quod.lib.umich.edu/cgi/r/rsv/rsv-idx?type=DIV1&byte=719426 Deuteronomy].</ref> Podobne vrstice vključujejo na primer 2 Mz 17,14 »''Zapiši to za spomin v knjigo in povej Józuetu, da bom docela izbrisal spomin na Amáleka izpod neba»«,'' 2 Mz 24,4 »''Mojzes je zapisal vse GOSPODOVE besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov«, 2 Mz 34,27'' »Potem je GOSPOD rekel Mojzesu: »Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!«<ref>{{cite web|url=http://quod.lib.umich.edu/cgi/r/rsv/rsv-idx?type=DIV1&byte=217012 |title=Exodus |publisher=Quod.lib.umich.edu |date= |accessdate=2012-04-03}}</ref> in 3 Mz 26,46 »To so zakoni, odloki in postave, ki jih je GOSPOD na Sinajski gori po Mojzesovi roki postavil med seboj in Izraelovimi sinovi.«
 
Na podlagi te tradicije je ''Mojzesov zakon'' postal referenca za celotno pravno vsebino Peteroknjižja, ne le 10 zapovedi, ki so z Mojzesom eksplicitno povezane v biblični pripovedi.
Vrstica 154:
[[Slika:Lawrence Saint Moses Closeup.JPG|thumb|250px|Barvno okno na »[[Washington National Cathedral|Washington National Cathedral«]] prikazuje tri stopnje Mojzesovega življenja]]
 
Nebiblični zapisi o Judih z referencami na Mojzesovo vlogo so se prvič pojavili v začetku [[Helenizem|helenistične dobe]], v zenitu grškega vpliva na starodavni svet, od 323 pr. Kr. do okrog 146 pr. Kr. Shmuel opaža, da'' je značilnost te literature visoka čast, s katero so prikazani ljudje Vzhoda v splošni in posameznih skupinah med temi narodi. ''<ref name=Shmuel/>{{rp|1102|date=November 2012}}
 
Poleg judovsko-rimskih in judovsko-helenističnih zgodovinarjev Artapanusa, Evpolemeja, Jožefa Flavija in Fila, je bilo nekaj nejudovskih zgodovinarjev, vključnoki so omenjali Mojzesa. To so bili med sdrugimi [[Hekatej|Hekatejem]] (citiral ga je [[Diodor Sicilski]]), [[Aleksander Polihistor]], Maneto, Apion, Karemon Aleksandrijski, Tacit in Porfirij, ki so omenjali Mojzesa. Neznano je, v kolikšnem obsegu se vsak od njih naslanja na zgodnejše vire.<ref name=Shmuel/>{{rp|1103|date=November 2012}} Mojzes je pojavlja tudi v drugih religioznih besedilih kot je [[Mišna]] (okrog leta 200), [[Midraš]] (200-1200)<ref>Hammer, Reuven. ''The Classic Midrash: Tannaitic Commentaries on the Bible'', Paulist Press (1995) p. 15</ref> in v Koranu (610-653).
 
Osarsef je v helenističnem zgodovinopisju uporniški egipčanski duhovnik, ki je vodil vojsko [[gobavost|gobavcev]] proti faraonu in je, bil izgnan iz Egipita terin si je ime spremenil v Mojzes.
 
;Hekatej
Najzgodnejši ohranjen sklic na Mojzesa v grški literaturi je v ''Egiptovski zgodovini'' [[Hekatej|Hekateja]] (4. stol. pr. Kr.). Vse, kar je ostalo od njegovih opisov Mojzesa, sta dva sklica [[Diodor Sicilski|Diodorja Sicilskega]], kjer, kakor piše zgodovinar Arthur Droge, «»opisuje Mojzesa kot modrega in pogumnega voditelja, ki je zapustil Egipt in koloniziral Judejo.«<ref name=Droge>Droge, Arthur J. ''Homer or Moses?: Early Christian Interpretations of the History of Culture'', Mohr Siebeck (1989)</ref>{{rp|18|date=November 2012}} Med mnogimi dosežki, ki jih opisuje Hekatej, je Mojzes ustanovil mesta, osnoval tempelj in religiozni kult, in postavil zakone:
:Po ustanovitvi naselbin v Egiptu v zgodnjem času, ki je bil, glede na mitološko štetje, obdobje bogov in herojev, je bil prvi, ki je prepričal množice, naj uporabljajo napisane zakone Mneves [Mojzes]. To je bil mož, ki ni bil le velikavelik duh, ampak je imel za časa svojega življenja od vseh imenovanih zakonodajalcev največji čut za skupnost.<ref name=Droge/>{{rp|18|date=November 2012}}
 
Droge poudarja tudi, da je Hekatejeva izjava podobna kasnejšim Evpolemejevim.<ref name=Droge/>{{rp|18|date=November 2012}}
Vrstica 169:
Judovski zgodovinar [[Artapan Aleksandrijski]] (2. stol. pr. Kr) je prikazal Mojzesa kot kulturnega heroja, oddaljenega od faraonovega dvora. Teolog John Barclay pravi, da Artapanov Mojzes »jasno nosi usodo mnogih Judov, in v svoji osebni, kulturni in vojaški odličnosti prinaša čast vsemu judovskemu narodu.«<ref>Barclay, John M. G. ''Jews in the Mediterranean diaspora: from Alexander to Trajan (323 BCE - 117 CE)'', University of California Press (1996) p. 130</ref>
 
:»Henefrenovo zavidanje Mojzesovih odličnih lastnosti ga je preivedloprevedlo do tega, da je poslal Mojzesa z neizurjenimi vojaki v Etiopijo, kjer je osvojil velike zmage. Potem, ko je zgradil mesto Hermopolis, je učil ljudstvo vrednosti [[Ibis (mitologija)|ibisa]] kot zaščitnika pred kačami, in ptiča povzdignil kot svetega zaščitnega duha mesta, nato je uvedel obrezovanje. Nato se je vrnil v Memfis in učil ljudstvo o pomenu volov za kmetijstvo, in Mojzesova posvetitev vola je osnovala [[Apis|Apisov kult]]. Potem, ko je ušel novi spletki tako, da je ubil napadalca, ki ga je poslal kralj, je pobegnil v Arabijo, kjer se je poročil s hčerjo Raguela [Jitra], gospodarja območja.« ''<ref>{{cite web|url=http://jewishencyclopedia.com/view.jsp?artid=830&letter=M&search=moses#3 |title=Moses |publisher=JewishEncyclopedia.com |date= |accessdate=2010-03-02}}</ref>''
 
Artapan pripoveduje, kako se je Mojzes vrnil v Egipt z Aronon, bil zaprt in je čudežno pobegnil, in sicer zaradi imena YHWH, da bi vodil eksodus. Nadalje lahko beremo, da so potem vsi egipčanski [[Izida|Izidini]] templji vsebovali palico, in sicer v spomin na totisto, ki jo je Mojzes uporabljal med čudeži. Artapan opisuje Mojzesa kot 80-letnega človeka, »visokega in rdečkastega, z belimi dolgimi lasmi, in dostojanstvenega.«
 
Nekateri zgodovinarji, izpostavljajo »apologetsko naravo večine Artapanovih del,«<ref name=Feldman/>{{rp|40|date=November 2012}} in dodatne nebiblične podrobnosti, kot je njegovo opisanje Jitra;. nejudovskiNejudovski Jitro izraža občudovanje Mojzesove uglajenosti in pomoči njegovim hčeram, inter se odloči, da ga bo posvojil kot sinaposinovil.<ref name=Feldman>Feldman, Louis H. ''Josephus's Interpretation of the Bible'', University of California Press (1998)</ref>{{rp|133|date=November 2012}}
 
;Strabon
[[Strabo|Strabon]], grški zgododovinar, geograf in filozof, je v svoji ''Geografiji'' (ok. 24) podrobno pisal o Mojzesu. Dojemal ga je kot Egipčana, ki je obsojal razmere v domači deželi, in zato pritegnil mnoge sledilce, ki so spoštovali božanstvo. Napisal je, npr.tudi, da je Mojzes nasprotoval upodabljanju božanstva inv obliki človeka ali živali, in je bil prepričan, da je božanstvo entiteta, ki usmerja vse - kopno in morje:<ref name=Shmuel/>{{rp|1132|date=November 2012}}
 
:''35. Egipčanski duhovnik, imenovan Mojzes, ki je posedoval del dežele, imenovane Spodnji Egipt, je bil nezadovoljen z tamkajšnjimi ustanovami, jo je zapustil in prišel v Judejo z veliko skupino ljudi, ki je častila Božanstvo. Izjavljal in učil je, da so Egipčani in Afričani zavzeli napačna stališča, ko so prikazovali Božanstvo pod podobami divjih zveri in goveda s polj; in da se prav tako motijo Grki, ko bogove svoje bogove prikazujejo v obliki ljudi. Bog je lahko tista ena stvar, ki usmerja vse nas, kopno in morje, kar imenujemo nebesa, vesolje, ali narava stvari ...''
:''36. S takšno doktrino je Mojzes prepričal veliko množico prav mislečih ljudi, da so se mu pridružili na prostoru, kjer danes stoji Jeruzalem ...''<ref name="Strabo">Strabo. ''The Geography of Strabo'', XVI 35, 36, Translated by H.C. Hamilton and W. Falconer, pp. 177-178,</ref>
 
VStrabon Strabonovemv pisanjuopisovanju zgodovine Judovstva, kakor jo je razumel on, opisuje različne stopnje v njegovem razvoju: od prve stopnje, vključno z Mojzesom in njegovimi direktnim potomstvom, do končne stopnje, kjer »bo Jeruzalemski tempelj obkoženobkrožen s sijem svetosti.« Strabonovo pozitivno in jasno razumevanje Mojzesove osebnosti je med bolj simpatičnimi v starodavni literaturi.« <ref name=Shmuel/>{{rp|1133|date=November 2012}} Njegov portret Mojzesa je podoben Hekatejevemu pisanju. Ta je »opisal Mojzesa kot moža, ki je izstopal po svoji modrosti in pogumu.«<ref name=Shmuel>Shmuel, Safrai, M. Stern (ed) ''The Jewish People in the First Century'', Van Gorcum Fortress Press (1976)</ref>{{rp|1133|date=November 2012}}
 
Egiptolog [[Jan Assmann]] zaključuje, da je bil Strabon zgodovinar, »ki je prišel najbližje v opisovanju Mojzesove religije kot monoteizma in kot jasne kontrareligije.« Priznaval je »samo eno božansko bitje, čigar slike si ne moremo predstavljati ... [in] edini način, da se približamo temu bogu, je živeti vrline in pravičnost.«<ref name=Assmann/>{{rp|38|date=November 2012}}
 
;Tacit
Rimski zgodovinar [[Publij Kornelij Tacit|Tacit]] (ca. 56-120) se sklicuje na Mojzesa, ko opaža, da je bila judovska religija monoteistična in brez jasne podobe. Njegovo''Historica'' (ok. 100) je njegovo primarno delo, kjer opisuje judovsko filozofijo,. ''Historica''V (ok.njem 100), kjerje, glede na Murphyja, je kot rezultatzaradi judovskega čaščenja enega Boga, »postala [[Poganstvo|poganska]] mitologija zaničevana.«<ref>Tacitus, Cornelius. ''The works of Cornelius Tacitus: With an essay on his life and genius'' by Arthur Murphy, Thomas Wardle Publ. (1842) p. 499</ref> Tacit izjavlja, da je, kljub različnim mnenjem v njegovih dneh, glede na judovsko etničnost, večina njegovih virov v soglasju, da je eksodus bil izhod iz Egipta. Tacit piše, da je faraon Bohoris, ki je trpel za kugo, prepovedal Jude kot odzovodziv na prerokbo boga [[Zeus|Zeus-Amuna]].
:Pisana gruča se je torej zbrala in bila zapuščena v puščavi. Vsi razen enega so polegli med lenobnim žalovanjem. Ta eden, imenovan Mojzes, jim je svetoval, naj ne iščejo pomoči pri bogovih ali ljudeh, saj so jih oboji zapustili, ampak naj raje zaupajo samim sebi, in sprejmejo kot ''božje'' vodstvo prvega bitja, od katerega jim bo prišla pomoč v njihovi stiski.<ref name="Tacitus3" />
Po tej različici so Mojzes in Judje potovali po puščavi samo šest dni in Sveto deželo zasedli sedmi dan.<ref name="Tacitus3">Tacitus, Cornelius. ''Tacitus, The Histories, Volume 2'', Book V. Chapters 5, 6 p. 208.</ref>
;Longinus
Vrstica 195:
 
;Jožef Flavij
V [[Judovske starožitnosti|Judovskih starožitnostih]] [[Jožef Flavij|Jožefa Flavija]] (37– ok. 100) je Mojzes omenjen vseskozi. Na primer, vV 4. poglavju 8. knjige, opisuje Salomonov tempelj, znan tudi kot »Prvi tempelj«, v času, ko je bila skrinja zaveze premeščena v novozgrajeni tempelj:
{{quote|Ko je kralj Salomon končal ta dela, te velike in lepe zgradbe, in oddal svoje darove za templje, in vse to v času sedmih let, in prikazal svoje bogastvo in urnost v tem pogledu. [...] je prav tako pisal gospodarjem in starešinam Hebrejcev, in naročil, naj se vsi ljudje zberejo v Jeruzalemu - da bi videli tempelj, ki ga je zgradil, in vanj prenesli vanj skrinjo zaveze. Ko se je to povabilo razširilo med vsemi ljudmi, [...] se je [[Šotorski praznik]] dogajal ravno isti čas. To je bil praznik, ki je bil za Hebrejce najsvetejši in največji. Prenesli so skrinjo in šotor, ki ga je zgradil Mojzes, in vse posodje, ki so ga uporabljali za bogoslužje, v tempelj. Sedaj je skrinja vsebovala le ti dve kamniti plošči z desetimi zapovedmi, ki jih je Bog govoril Mojzesu na gori Sinaj, in so bile vklesane nanje.<ref>Josephus, Flavius. ''The works of Flavius Josephus: Comprising the Antiquities of the Jews'', trans. by William Whiston, (1854) Book VIII, Ch. IV, pp. 254-255</ref>}}
 
Feldman pravi, da je Jožef Flavij poudarjal, da je Mojzes posedoval »glavne vrline kot so modrost, pogum, zmernost in pravičnost.« Kot peto, dodatno vrlino, vključuje pobožnost. Poudarja Mojzesovo pripravljenost opraviti trdo delo in njegovo dosledno nepodkupljivost. »Če je Platon kralj filozofov, se Mojzes odlikuje kot učitelj.«<ref name=Feldman/>{{rp|130|date=November 2012}}
 
;Numenij'
[[Numenij]], grški filozof, doma iz sirskega mesta Apamea, je deloval v 2. polovici 2. stoletja. Zgodovinar Kennieth Guthrie piše, da je »Numenij verjetno edini priznan grški filozof, ki je izrecno študiral Mojzesa, preroka, in Jezusovo življenje.«<ref name=Guthrie>Guthrie, Kenneth Sylvan. ''Numenius of Apamea: The Father of Neo-Platonism'', George Bell & Sons (1917)</ref>{{rp|194|date=November 2012}} Svoje ozadje opisuje tako:
 
{{quote|Numenij je bil svetovljan. Ni bil omejen na grške in egiptovske misterije, ampak so mu bili znani tudi miti brahminov in magi. Njegovo znanje in uporaba hebrejskih zapisov ga razlikuje od drugih grških filozofov. Mojzesa opisuje preprosto kot "preroka", kakor je [[Homer]] zanj pesnik. [[Platon]]a opisuje kot "grškega Mojzesa".<ref name=Guthrie/>{{rp|101|date=November 2012}}}}'''Justin'''
Vrstica 211:
[[Slika:Memorial of Moses, Mt. Nebo.jpg|thumb|Spomenik Mojzesu, Gora Nebo, Jordanija]]
 
Glede na dokumentarno hipotezo, ki trdi, ki da je bila Tora napisala v teku sedmih stoletij, lahko tradiciji Mojzesa kot zakonodajalca in kulturnega junaka Izraelitov sledimo v vire Devteronomija,5. kiMojzesove knjige (Devteronomij). Viri odgovarjajo Kraljestvu Juda iz 7. stoletja pr. Kr. Mojzes je osrednji lik v Devteronomijskem zapisu o izvoru Izraelitov., zastopan v literarnem stilu elegantnih spominov, ki jih pripoveduje Mojzes. Večinski pogled je, da je se Deveronomist naslanja na zgodnejši material, ki morda datira v Združeno monarhijo. Torej je biblična propoved morda osnovana na tradicijah, katerim lahko sledimo do 10. stoletja, ali okrog štiri stoletja po predvidenem obstoju Mojzesa. Biblični minimalisti, kot sta Philip Davies in Niels Peter Lemche obravnavajo Eksoduseksodus kot fikcijo, ustvarjeno v obdobju Perzijcev ali celo kasneje, brez spomina zgodovinskega Mojzesa.<ref>{{cite book|last=Stead|first=Michael R.|title=The Intertextuality of Zechariah 1-8: Ideals and Realities|year=2009|publisher=T.& T.Clark Ltd|isbn=978-0-567-29172-1|coauthors=John W. Raine|page=42}}</ref><ref>{{cite book|last=Meyers|first=Carol|title=Exodus|year=2005|publisher=Cambridge University Press|isbn=978-0-521-00291-2|page=3}}</ref>
 
Vprašanje zgodovinskosti eksodusa (predvsem o faraonu eksodusa, čigar identifikacija bi povezovala biblično zgodbo z egiptovsko kronologijo) je bilo dolgo predmet razprav, vendar brez zaključka. V izkrivljenem poročilu Jožefa Flavija Maneto izjavlja, da je bil Mojzes izvirno Osarsef, uporniški duhovnik, ki je vodil skupino gobavcev od Avarisa (v Bibliji kot Ramzes) ({{bibl|2 Mz 1,11}}).
 
Mnogi biblični strokovnjaki so pripravljeni priznati, da je za eksodusom in sinajskimi tradicijami zgodovinsko jedro. Čeprav biblična pripoved dramatizira s prikazovanjem kot edinstvenega dogodka, je bil bolj verjetno to postopen proces migracije. Motiv »egiptovskega suženjstva« odseva zgodovinsko situacijo imperialističnega nadzora Egipčanskega imperija nad Kanaanom po osvajanjih Ramzesa II., ki se je zmanjšal med 12. stol. zaradi pritiska [[Ljudstva z morja|Ljudstev z morja]] in splošnega kolapsa bronaste dobe. IzraelIsrael Finkelstein kaže na pojav naselij na osrednjih hribih okrog 1200 kot najzgodnejših znanih naselij Izraelitov.<ref>I Finkelstein and N. Na'aman, eds., From Nomadism to Monarchy (Jerusalem: Israel Exploration Society, 1994)</ref>
 
Ciklični vzorec teh višinskih naselij, ki odgovarja stanju sosednjih kultirkultur, predlaga, da so lokalni Kananejci kombinirali kmetijski in nomadski stil življenja. Ko je bil zaradi invazije ljudstev z morja konec egipčanske vladavine, dežela osrednjih hribov ni več mogla vzdrževati velike nomadske populacije, zato so iz nomadskega načina prešli na stalno naselitev.<ref>{{cite book | author=Finkelstein, Israel and Silberman, Neil Asher | title=The Bible Unearthed | publisher=New York: Free Press | year=2001 | isbn=0-684-86912-8}}</ref>
 
Finkelstein izjavlja v isti knjigi, da je bil v obdobju, ki ga ga eksodus predlaga večina strokovnjakov, Egipt na višku svoje slave, s serijo utrdb, ki so varovale meje in nadzornih točk, ki so bdele nad potmi v Kanaan. To pomeni, da bi bil eksodus razsežnosti, opisane v Tori, nemogoč.<ref>Finkelstein, Israel and Silberman, Neil Asher (2001). The Bible Unearthed. New York: Free Press. ISBN 0-684-86912-8.</ref>
Vrstica 223:
Medtem ko je splošna pripoved v eksodusa in zavzetja obljubljene dežele morda oddaljeno zasnovana v zgodovinskih dogodkih, figura Mojzesa kot voditelja Izraelitov v teh dogodkih ne more biti podkrepljena.<ref>''Who Were the Early Israelites?'' by [[William G. Dever]] (William B. Eerdmans Publishing, Grand Rapids, MI, 2003)</ref><ref>''The Bible Unearthed'' by [[Neil Asher Silberman]] and [[Israel Finkelstein]] (Simon and Schuster, New York, 2001)</ref><ref>{{cite web|url=http://harpers.org/archive/2002/03/0079105 |title='&#39;False Testament'&#39;by Daniel Lazare (Harper's Magazine, New York, May 2002) |publisher=Harpers.org |date= |accessdate=2010-10-11}}</ref><ref>{{cite web|url=http://www.religioustolerance.org/chr_arhs.htm|title=Archaeology and the Hebrew Scriptures}}</ref> [[William G. Dever|William Dever]] se strinja s kananejskim izvorom Izraelitev, vendar dovoljuje med zgodnjimi naseljenci vrhov hribov egipčanske imigrante in dopušča odprto možnost Mojzesu podobne figure v Transjordaniji ok. 1250-1200.<ref>{{cite book | author=Dever, William G. | title=What Did the Biblical Writers Know and When Did They Know It? | publisher=Wm. B. Eerdmans Publishing Company | year=2002 | isbn=0-8028-2126-X}}</ref>
 
[[Martin Noth]] pravi, da sta dve skupini doživeli eksodus in sinajske dogodke, in da sta neodvisno prenesli svoji zgodbi: »biblična zgodba, ki sledi Hebrejcem iz Egipta v Kanaan, izvira iz urednikovega tkanja ločenih tem in tradicij okrog glavnega lika Mojzesa, ki je dejansko nepomembna oseba iz Moaba.«<ref name="Britannica">"Moses." Encyclopædia Britannica. 2007. Encyclopædia Britannica Online</ref>
 
''Kenitska hipoteza'', ki jo je predlagal [[Cornelius Tiele]] leta 1872, meni, da je Mojzesova figura odsev zgodovinskega midijanskega Jahvejevega duhovnika. Jahvejev kult so Keniti iz južnega Kanaana ([[Edom]], [[Moab]], [[Midjan]]) predstavili Izraelcem. Ideja temelji na stari tradiciji (zapisani v Knjigi sodnikov 1,16 in 4,11), da je bil Mojzesov tast midjanski Jahvejev duhovnik, kakor Jahveja ohranja spomin midjanskega izvora božanstva. Medtem ko je vloga Kenitov v prenosu kulta splošno sprejeta, je Tielov pogled na zgodovinsko Mojzesovo vlogo našel manj podpore v moderni znanosti.<ref>DDD (1999:911).</ref>
 
[[William Foxwell Albright|William Albright]] ima bolj naklonjen pogled na tradicionalne poglede na Mojzesa, in sprejema bistvo biblične zgodbe, ki jo vsebuje Biblija, in sicer od 2 Mz 1,8 do 5 Mz 34,12, vendar prepoznava vpliv, ki so ga naredila na pripoved stoletja pisnega in ustnega prenašanja in povzročila, večslojne spremembe.<ref name="Britannica" />
 
== Mojzes v religioznih tradicijah ==
Vrstica 236:
Judovski zgodovinarji, ki so živeli v Aleksandriji, kot je bil Evpolemej, so Mojzesu pripisovali, da je [[Feničani|Feničane]] naučil njihove abedece,<ref>Eusebius, ''[[Præparatio Evangelica]]'' ix. 26</ref> podobno kot v legendi o Thothu. Artapan Aleksandrijski Mojzesa ni izrecno identificiral le z Thothom/Hermesom, ampak tudi z grško figuro Musaeus (imenoval ga je »[[Orfej in Evridika|Orfejev]] učitelj«) in mu pripisoval razdelitev Egipta na 36 območij, od katerih je vsako imelo svojo liturgijo. Princeso, ki je posvojila Mojzesa, je imenoval Meris, ženo faraona Henefresa (Chenephres).<ref>Eusebius, l.c. ix. 27</ref>
 
Starodavni viri omenjajo Domnevo o Mojzesu in Mojzesovo pričevanje. Latinsko besedilo, ki ga je v Milanu v 19. stoletju našel [[Antonio Ceriani]] in ga poimenoval Domneva o Mojzesu, čeprav se ne sklicuje na domnevo o Mojzesu in ne vsebuje delov Domneve, ki jih citirajo staroveški avtorji,. inDejansko je dejansko Pričevanje. Incident, ki ga citirajo staroveški avtorji, je prav tako omenjen v [[Judovo pismo|Judovem pismu]].
 
Ortodoksni Judje Mojzesa imenujejo ''Moshe Rabbenu, `Eved HaShem, Avi haNeviim zya<nowiki>''</nowiki>a''. Definiran je kot »naš voditelj Mojzes«, »božji služabnik« in »oče vseh prerokov«. V njihovem pogledu Mojzes ni prejel le Tore, ampak tudi razodeto (pisno in ustno) in skrito (''`hokhmat nistar'') učenje. To je dalo judaizmu Rašbijev Zohar of the [[Shimon bar Yochai|Rashbi]], the Torah of theToro [[Isaac Luria|Ari haQadoshhaQadoshija]] in vse, o čemer se razpravlja v Heavenly''Nebeški YeshivaJešivi'' med [[Moshe Chaim Luzzatto|Ramhalom]] in njegovimi učitelji). Dojemajo ga kot velikega preroka.<ref>{{cite web|url=http://www.jewfaq.org/moshe.htm |title=Judaism 101: Moses, Aaron and Miriam |publisher=Jewfaq.org |date= |accessdate=2010-03-02}}</ref>
 
»Da bi doživel 120 let« je postal splošen blagoslov med Judi. Deloma izhaja iz Mojzesove starosti, deloma pa iz tega, da je 120 let zgornja meja starosti za Noetove potomce (ena od interpretacij {{bibl|1 Mz 6,3}}).
Vrstica 245:
V Novi zavezi je izmed starozaveznih likov Mojzes najpogosteje omenjen. Navadno je simbol Božjega zakona, kakor je okrepljen in razložen v Jezusovem učenju. Novozavezni pisatelji pogosto primerjajo Jezusove besede in dela z Mojzesovimi, da razlagajo Jezusovo poslanstvo. V [[Apostolska dela|Apostolskih delih]] (7:39–43, 51–53) je zavrnitev Mojzesa od Judov, ki so častili zlato tele, povezana z zavrnitvijo Jezusa od Judov, ki se je nadaljevala v tradicionalnem Judaizmu.
 
Mojzes se pojavlja v več Jezusovih sporočilih. Ko ponoči sreča farizeja [[Nikodem|Nikodema]] (Jn 3), primerja Mojzesovo dviganje kače v puščavi, na katero so lahko pogledali Izraeliti in so bili rešeni z lastnim povzdignjenem (njegova smrt in vstajenje) - ljudje lahko pogledajo nanj in bodo rešeni. V Jn 6 Jezus odgovori na trditve ljudi, da je Mojzes priskrbel mano v puščavi, da to ni bil Mojzes, ampak Bog. Sebe imenuje «»kruh življenja« in tako izjavlja, da je on tisti, ki je bil predviden biti hrana Božjega ljudstva. Mojzes je skupaj z [[Elija|Elijem]] prisoten pri spremenjenje na gori, kakor ga opisujejo trije evangeliji (Mt 17, Mr 9, Lk 9).
 
Kasnejši kristjani so našli številne druge vzporednice med življenjem Mojzesa in Jezusa do obsega, da je Jezus «»drugi Mojzes«. Na primer, Jezusov pobeg pred Herodovim pomorom v Betlehemu primerjajo Mojzesovemu pobegu pred faraonovem načrtu obiti hebrejske otroke. Te vzporednice v Bibliji niso omenjene.
 
Mojzesova pomembnost se v modernem krščanstvu ni zmanjšala. V več Cerkvah ga obravnavajo kot svetnika. Kot preroka se ga spominjajo v koledarjih Vzhodne pravoslavne Cerkve, Rimskokatoliške Cerkve in evangeličanskih cerkva, in sicer 4. septembra.<ref>Great [[Synaxarium|Synaxaristes]]: {{gr icon}} ''[http://www.synaxarion.gr/gr/sid/552/sxsaintinfo.aspx Ὁ Προφήτης Μωϋσῆς].'' 4 Σεπτεμβρίου. ΜΕΓΑΣ ΣΥΝΑΞΑΡΙΣΤΗΣ.</ref> Kot praočaka se ga 30. julija spominja koledar svetnikov [[Armenska apostolska cerkev|Armenske apostolske Cerkve]].
Vrstica 254:
Pripadniki [[Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni|Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni]] (imenovani tudi mormoni) imajo na Mojzesa podoben pogled kot kristjani. Poleg biblične zbirke Mojzesovih knjig imajo tudi ''Izbrana poglavja iz Mojzesovih knjig kot del svojega skripturalnega kanona''.<ref>{{cite web|url=http://www.aboutmormons.com/bom.php |title=About Mormons |publisher=About Mormons |date= |accessdate=2010-03-02}}</ref> Verjamejo, da so ta knjiga prevedena Mojzesova dela in so vključena v ''Biser velike vrednosti'' ([[Pearl of Great Price]]).<ref>{{cite web|url=http://www.lightplanet.com/mormons/basic/scripture/moses.html |title=The Book of Moses |publisher=Lightplanet.com |date= |accessdate=2010-03-02}}</ref>
 
Mormoni so edinstveni v verovanju, da je bil Mojzes vzet v nebesa, ne da bi okusil smrt. [[Joseph Smith ml.]] in [[Oliver Cowdery]] sta izjavila, da se jima je 3. aprila 1836 Mojzes prikazal v [[Kirtland Temple]] v glorificirani, nesmrtni, fizični obliki in jima poklonil <nowiki>''</nowiki>»ključe združevanja Izraelcev z vseh štirih strani sveta, in vodenje desetih plemen iz severne dežele.<nowiki>''</nowiki>«<ref>The [[Doctrine and Covenants]] [http://scriptures.lds.org/en/dc/110/11#11 110:11]</ref>
=== Islam ===
V [[Koran]]u je Mojzes omenjen večkrat kot kdorkoli drug. Njegovo življenje je opisano in povzeto večkrat kot življenje kateregakoli islamskega preroka.<ref name=Keeler/>
Vrstica 262:
[[Huston Smith]] (1991) razlaga koranska srečanja v nebesih med Mojzesom in Mohamedom, za katere Smith trdi, da ''so bila ključni dogodki v Mohamedovem življenju'' in so vodili v 5 dnevnih molitev muslimanov.<ref>Smith, Huston. [http://books.google.com/books?id=eDMIwLHwKOcC&printsec=frontcover&dq=huston+smith+religion&ei=l7_lS4niMo7ylQTQxOXFCQ&cd=2#v=onepage&q=crucial%20events%20Muhammad's%20life&f=false ''The world's religions''] HarperCollins, (1991) p. 245</ref>
 
V Koranu je Mojzes omenjen 502-krat. Večino ključnih dogodkov iz Mojzesovega življenja, ki so v Svetem pismu, je mogoče najti v več [[Sura|surah]], vključno z zgodbo o srečanju s [[Khidr|Khidrom]], ki je v Svetem pismu ni.<ref name="Keeler" />
 
V koranskih zapisih o Mojzesu je Johebeda tista, ki ji bog ukaže, naj Mojzesa skrije v ladjo in ga da na Nil; tako ga je popolnoma prepustila v božje varstvo.<ref name="Keeler">Annabel Keeler, "Moses from a Muslim Perspective", in: Solomon, Norman; Harries, Richard; Winter, Tim (eds.), [http://books.google.com/books?id=9A4JZ8CSJJwC&pg=PA55&vq=Moses&dq=Moses+Qur%27an&source=gbs_search_s&cad=4&sig=ACfU3U1sEssZMSZaPhSSlzCosLopQbDrOQ#PPA55,M1 ''Abraham's children: Jews, Christians, and Muslims in conversation''], by . T&T Clark Publ. (2005), pp. 55 - 66.</ref> Faraonova žena Asija, in ne njegova hči, je našla Mojzesa, ko je lebdel na Nilu. Prepičala je faraona, da ji ga je dovolil obdržati kot sina, saj nista bila blagoslovljena z otroki. Koranski zapis poudarja, da je bilo Mojzesovo poslanstvo povabiti faraona, da sprejme božje sporočilo in da reši Izraelite.<ref name="Keeler" /> Glede na Koran Mojzes opogumlja Izraelite, naj vstopijo v Kannan, vendar se nočejo spopasti s Kananejci, saj se bojijo gotovega poraza. Mojzes se odzove s prošnjo Alahu, naj bosta z bratom Aronom ločena od maščevalnih Izraelitov.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Mojzes«