Pesem (petje): Razlika med redakcijama

Pevci so bili so nosilci epskih zgodb in so mejili na igralce. Petje, [[Ritem|ritmika]] in [[Ton|toni]] so pomagali pri spominjanju teksta in tako olajšali ohranjanje izročila in zgodb. V srednjem veku nastanejo prve večje reforme zborovskega petja, [[Madrigal|madrigali]] so tudi prve zgodnje oblike zborovskega petja, celo prva oblika popularne glasbe. Z renesančno reformo se pričenja tudi bolj resno šolanje glasu pevcev v samostanu.

Z renesanso se tudi ponovno predeluje umetnostno petje. Ponovno pevci postanejo aktivni animatorji ljudskega delovanja, podobno vlogo imajo pevci tudi v muslimanskih okoljih. Z barokom petje preide tudi v gledališče z razvojem [[Opera|opere]], oblikujejo pa se tudi glasbene skupine s pevcem. Z romantiko postanejo pomembni [[Samospev|samospevi,]] pomembno se utrdi operno petje, znanstveno pa se obravnava tudi ljudske tematike in zbira ljudske pesmi in običaje, da bi predstave in javno delovanje bilo bolj pristno.

S kasnejšimi modernizacijami in reformami klasične glasbe, pa tudi s popisom ljudskih izročil in mitologij, se glasbeni izraz spremeni predvsem v smislu gledališčne tradicije. Pojavijo se prvi muzikali[[muzikal]]<nowiki/>i, variete, burleske, [[kabaret]]. Vzporedno s tem nastanejo različni načini ohranjanja ljudskega izročila preko petja tedaj ohranjenih ljudskih pesmi.