Vinko Poljanec: Razlika med redakcijama

Vinko Poljanec se je rodil l.1876 v [[Destrnik]]u, takrat še imenovanem Sv. Urban pri Ptuju. Po uspešno končani [[gimnazija|gimnaziji]], ki jo je obiskoval na [[Ptuj]]u in v [[Celje|Celju]], se je vpisal na [[semenišče]] v [[Celovec|Celovcu]]. <ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)|Slovenec]], [[Ljubljana]], 1938 </ref> Ob mnogih drugih narodno zavednih [[Štajerska|štajerskih]] bogoslovcih je tu spoznal tudi [[Franc Ksaver Meško|Franca Ksaverja Meška]]. Po posvetitvi v duhovnika je bil najprej poslan za kaplana v župnijo Sv. Jurij na Vinogradih ([[nemščina|nem.]] ''Sankt Georgen am Sandhof'', danes severno predmestje [[Celovec|Celovca]]), ki je bila takrat že precej ponemčena in narodnostno težavna, a je bil Poljanec s svojo mladostno energijo in narodno zagnanostjo tudi tamkajšnjemu položaju več kot kos.<ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)|Slovenec]], [[Ljubljana]], 1938 </ref> Kasneje je bil poklican na pomoč ostarelemu župniku v [[Škocjan v Podjuni]] - tam je l.1908 tudi postal župnik in na tem mestu ostal vse do leta 1938.

Že pred [[1. svetovna vojna|1.svetovno vojno]] so se na [[Južna Koroška (Avstrija)|Južnem Koroškem]] zaostrovala nasprotja med [[Koroški Slovenci|Slovenci]] in velikonemško usmerjenimi [[Avstrijci]]. Poljanec je v tem boju trdno stal na strani Slovenstva, hkrati pa si prizadeval za čimvečjo mero sožitja med narodoma. Potem, ko je na [[Koroški plebiscit|Koroškem plebiscitu]] leta 1920 zmagala ideja enotne in nedeljene dežele Koroške v okviru nove republike [[Avstrija|Avstrije]], so se zavedni Slovenci znašli v še težjem položaju. Poljanec se tudi po plebiscitu, kljub grožnjam in pritiskom nemško-nacionalističnih krogov, ni umaknil v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]], temveč je ostal v Škocjanu in si prizadeval rešiti, kar se je rešiti dalo. Leta 1921 je bil izvoljen za poslanca v koroški deželni zbor, kjer se je zavzemal za interese koroških Slovencev do leta 1927. Kasneje je bil izbran za predsednika Slovenske Prosvetne Zveze in svétnika Kmečke zbornice. Potoval je po vsej [[Podjuna|Podjuni]] in obronkih [[Svinška planina|Svinške planine]], organiziral narodne shode in zborovanja (po lastnih besedah med 600 in 700 <ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)|Slovenec]], [[Ljubljana]], 1938 </ref> ), in vztrajno spodbujal Slovence k ohranjanju jezika, vere in kulture. Vseskozi je sodeloval tudi s tednikom ''Koroški Slovenec'', edinim preostalim slovenskim političnim časopisom v poplebiscitni Avstriji. <ref> V. Hanus: Poljanec Vinko. In: Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950 (ÖBL). Band 8, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1983, ISBN 3-7001-0187-2, S. 182. </ref> Čeprav je do nemško govorečih Korošcev ohranjal spoštljiv in miroljuben odnos, so ga ekstremistični krogi kmalu prepoznali kot enega od zadnjih stebrov Slovenstva v Podjuni in na vsem Južnem Koroškem.

Iz pripora je bil izpuščen maja 1938, popolnoma oslabel. Po nalogu [[Gestapo|Gestapa]] mu je bilo prepovedano nadaljnje bivanje v Škocjanu, zato je prosil [[ordinariat]] za odobritev bolniškega dopusta. Po nekajmesečnem zdravljenju v bolnišnici sester [[elizabetinke|elizabetink]] v Celovcu je umrl 25. avgusta 1938, star 62 let. Njegovega pogreba v Škocjanu 29.08.1938 se je kljub grožnjam nacistov udeležila množica okoli 3000 ljudi <ref> ''Novice s Koroške'', časnik Slovenska Država, letnik 9, številka 11, [[Toronto]], 1958 </ref> – šlo je za eno od zadnjih tako množičnih manifestacij koroških Slovencev, preden je nacizem po njih udaril z vso silo.