Ivo Peršuh: Razlika med redakcijama

Kmalu po okupaciji Ljubljane s strani [[fašizem|fašistične]] [[Italija|Italije]] je začel Peršuh uporabljati svoja poznanstva in organizacijske sposobnosti v začetkih ilegalnega demokratičnega protiokupatorskega gibanja. Maja 1941 je začel izdajati prvi slovenski ilegalni list ''Prebujena Slovenija'' ,<ref> Zbornik Svobodne Slovenije, letnik 1952 </ref>, krog ljudi okoli njega pa je kmalu prišel v stik in se združil s [[Slovenska legija|Slovensko legijo]], po [[TIGR]] prvo ilegalno odporniško skupino v okupirani Sloveniji, ki je v Ljubljani nastala na pobudo mlajših članov [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovenske ljudske stranke]] že konec aprila 1941. Peršuh je v prvem letu italijanske okupacije, ki je vsaj v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]] potekala dokaj mirno, še naprej normalno deloval kot uradnik Vzajemne, hkrati pa ilegalno organiziral odporniško gibanje v skladu s smernicami vlade [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevine Jugoslavije]] in predstavnikov predvojnih političnih strank. S pomočjo [[Franc Emmer|Fanouša Emmerja]] je navezal stike s častniki kraljeve vojske in sodeloval v organizaciji odporniške [[JVvD|Jugoslovanske vojske v domovini]], ter bil tudi imenovan za njenega poveljnika za mesto Ljubljana. Po napadu [[nacizem|nacistične]] [[Nemčija|Nemčije]] na [[Sovjetska Zveza|Sovjetsko Zvezo]] 22.06.1941 so začeli odločneje pozivati k odporu tudi komunisti in v ta namen ustanovili Osvobodilno Fronto kot krovno organizacijo njim podrejenih političnih skupin. Ob koncu leta 1941 je začelo prihajati do prvih nasprotij in prask med obema frakcijama odpora – katoliško odporniško gibanje je bilo zavezano usmeritvam begunske kraljeve vlade [[Peter II. Karađorđević|Petra II.]] in si prizadevalo za ohranitev slovenskih življenj in premoženja v največji možni meri, komunistično gibanje pa je v odporništvu videlo tudi priložnost za izvedbo boljševiške revolucije in se na slovenske žrtve ni oziralo (znano je njihovo geslo: ''Žrtve morajo biti''). Nasprotja so kulminirala z umorom Fanouša Emmerja decembra 1941, po katerem je postalo očitno, da imajo organizatorji odpora poleg nacističnih in fašističnih okupatorjev tudi tretjega sovražnika – namreč domače komuniste.