Ivo Peršuh: razlika med redakcijama

dodani 4 zlogi ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: '''Ivo Peršuh''', slovenski časnikar , katoliški organizator, en od začetnikov protiokupatorskega odpora na Slovenskem in žrtev komunize...)
 
[[Slika:Ivo Peršuh-Zaveza65.png|thumb|Ivo Peršuh, prvi vodja odporniške [[Slovenska Legija|Slovenske Legije]] ]]
== Življenje in delo ==
Ivo Peršuh se je rodil l.1898 v vasi [[Zgornje Laže]] pri [[Slovenske Konjice|Slovenskih Konjicah]] na [[Štajerska|Štajerskem]]. [[gimnazija|Gimnazijo]] je obiskoval najprej v [[Celje|Celju]], kasneje v [[Ljubljana|Ljubljani]], kjer je bil še kot dijak maja 1916 vpoklican v vojsko [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] monarhije. Ob koncu [[1. svetovna vojna|1. svetovne vojne]] je 28.10.1918 [[matura|maturiral]]. <ref> Slavko Žižek, ''Ivo Peršuh – Obletnica smrti'', Revija Zaveza, št.65 </ref> Tako v gimnazijskih letih kot kasneje za časa študija [[medicina|medicine]] na [[Univerza v Ljubljani|Ljubljanski univerzi]] je Peršuh sodeloval v slovenskih katoliških društvih in objavljal prispevke v njihova glasila. Leta 1920 je že bil zaposlen v Slovenski krščansko-socialni zvezi, nekaj časa pa deloval tudi kot predsednik [[Slovenska dijaška zveza|Slovenske dijaške zveze]]. Po raznih zaposlitvah je postal urednik [[Celje|celjske]] podružnice časnika [[Slovenec (časnik)]] in kasneje uradnik katoliške zavarovalnice [[Vzajemna]] v Ljubljani. Leta 1927 se je poročil z ljubljansko učiteljico Vido Dežman, in v zakonu sta se jima rodila dva otroka. Vseskozi se je v prostem času posvečal organiziranju slovenskega katoliškega telovadnega društva [[Orel |Orel(društvo)]], bil pa je tudi en ključnih mož v pripravah na veliki evharistični kongres leta 1935 in kongres Kristusa Kralja leta 1939 v Ljubljani.
== Okupacija in revolucija==
Kmalu po okupaciji Ljubljane s strani [[fašizem|fašistične]] [[Italija|Italije]], ko [[Komunistična partija Slovenije|komunisti]] še niso razmišljali o odporu in o [[Osvobodilna Fronta|Osvobodilni Fronti]] še ni bilo ne duha ne sluha, je začel Peršuh uporabljati svoja poznanstva in organizacijske sposobnosti v začetkih ilegalnega demokratičnega protiokupatorskega gibanja. Maja 1941 je začel izdajati prvi slovenski ilegalni list ''Prebujena Slovenija'' <ref> Zbornik Svobodne Slovenije, letnik 1952 </ref>, krog ljudi okoli njega pa je kmalu prišel v stik in se združil s [[Slovenska legija|Slovensko legijo]], prvo ilegalno odporniško skupino v okupirani Sloveniji, ki je v Ljubljani nastala na pobudo mlajših članov [[Slovenska ljudska stranka|Slovenske ljudske stranke]] že konec aprila 1941. Peršuh je v prvem letu italijanske okupacije, ki je vsaj v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]] potekala dokaj mirno, še naprej normalno deloval kot uradnik Vzajemne, hkrati pa ilegalno organiziral odporniško gibanje v skladu s smernicami legitimne vlade [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevine Jugoslavije]] in predstavnikov predvojnih demokratičnih strank. S pomočjo [[Franc Emmer|Fanouša Emmerja]] je navezal stike s častniki kraljeve vojske in sodeloval v organizaciji odporniške [[JVvD|Jugoslovanske vojske v domovini]], ter bil tudi imenovan za njenega poveljnika za mesto Ljubljana. Po napadu [[nacizem|nacistične]] [[Nemčija|Nemčije]] na [[Sovjetska Zveza|Sovjetsko Zvezo]] 22.06.1941 so začeli odločneje pozivati k odporu tudi komunisti in v ta namen ustanovili Osvobodilno Fronto kot krovno organizacijo njim podrejenih političnih skupin. Ob koncu leta 1941 je začelo prihajati do prvih nasprotij in prask med obema frakcijama odpora – demokratično odporniško gibanje je bil zavezano usmeritvam legitimne begunske kraljeve vlade in si prizadevalo za ohranitev slovenskih življenj in premoženja v največji možni meri, komunistično gibanje pa je v odporništvu videlo predvsem priložnost za izvedbo boljševiške revolucije in se na slovenske žrtve ni oziralo (znano je njihovo geslo: ''Žrtve morajo biti''). Nasprotja so kulminirala s komunističnim umorom Fanouša Emmerja decembra 1941, po katerem je postalo očitno, da imajo organizatorji demokratičnega odpora poleg nacističnih in fašističnih okupatorjev tudi tretjega sovražnika – namreč domače komuniste.
1.269

urejanj