Vinko Kastelic

Vinko Kastelic, slovenski katoliški duhovnik, kaplan v Šentjerneju na Dolenjskem, žrtev komunizma, * 18. december 1914, Klečet, umorjen † 01. julij 1942, Ržišče na Gorjancih.

Slika:VinkoKastelic.jpg

Vinko Kastelic, kaplan v Št. Jerneju

Življenje in delo

Vinko Kastelic se je rodil l.1914 v vasi Klečet pri Žužemberku, v siromašni kmečki družini. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in tam maturiral. Kot pred njim dva njegova starejša brata duhovnika, se je tudi Vinko po maturi vpisal na ljubljansko semenišče. Že kot dijak in kasneje semeniščnik je začel Kastelic v prostem času zbirati knjige za svojo zasebno knjižnico, se udejstvoval v glasbi in petju, bil pa je tudi talent za učenje tujih jezikov in se med drugim učil celo španščine. Po novi maši je še eno leto nadaljeval bogoslovne študije , avgusta 1941 pa je bil poslan na svoje prvo duhovnopastirsko delo v župnijo Šentjernej na Dolenjskem, kjer je začel opravljati delo kaplana.

Delo v Št. Jerneju in Katoliška Akcija

Kastelic se je živahno vključil v župnijsko delo v Št. Jerneju, ki se je takrat že nahajal pod vojaško okupacijo fašistične Italije. Med ljudmi je postal znan kot dober in goreč pridigar, zaupanja vreden duhovni voditelj ter verski učitelj mladine. Prevzel je tudi skrb nad komaj ustanovljeno šentjernejsko Katoliško Akcijo kmečkih fantov.

Nasilje Osvobodilne Fronte v šentjernejski dolini in začetki odpora

Ob okupaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so lokalni člani Komunistične Partije Slovenije , v duhu pakta Ribbentrop - Molotov, agitirali za priključitev šentjernejske doline k Tretjemu Rajhu. Kljub temu je ozemlje kmalu prevzela Italija in ga vključila v takoimenovano Ljubljansko pokrajino. Šele po nemškem napadu na Sovjetsko Zvezo 22.06.1941 so se začeli na ozemlju okupirane Slovenije oblikovati prvi oboroženi oddelki komunističnih partizanov. Prvi fantje iz šentjernejske doline naj bi se partizanskemu gibanju pridružili kmalu po novem letu 1942. Sprva je večina prebivalstva aktivnost lokalnih partizanov, ki so takrat na svojih kapah nosili le slovenske trobojnice brez rdeče zvezde, skoraj soglasno odobravala. Kmalu spomladi leta 1942 pa so začele tudi v Št. Jernej prihajati prve informacije o številnih umorih uglednih katolikov v Ljubljani in ostalih krajih Ljubljanske pokrajini, ki jih je zakrivila OF. Hkrati je OF z namenskimi javnimi vpoklici poskrbela, da so Italijani marca 1942 v internacijo v Gonars odpeljali veliko večino predvojnih častnikov jugoslovanske vojske in bivših žandarjev.

Pod vtisom vesti o številnih umorih s strani OF je Vinko Kastelic svojo slutnjo prihajajočih dogodkov podal v dnevniškem zapisu z dne 29.03.1942, dobre tri mesece pred smrtjo:

Rad bi dal svoje mlado življenje v spravo, da bi tako olajšal in skrajšal trpljenje drugih, tako nedolžnih, kakor tudi krivcev. Nedolžnih, ker niso krivci, krivcev pa zato, da bi se spreobrnili, da bi jih – te Savle – Bog pahnil s konja, ne v svojo in drugih pogubo, ampak v božansko ponižanje: da bi preganjalci božji postali častilci. Vse to sem pripravljen radovoljno sprejeti, da bi tudi sam dobil polnost.

Tudi v šentjernejski dolini so začele kmalu zatem pod sumljivimi obtožbami padati prve civilne žrtve: Janez Zagorc iz Gorenje Stare vasi, Anton Plantan iz Vrha, brata Franc in Jože Kromar iz Roj, mati in hči Marija in Vida Zagorc iz Št. Jerneja, občinski tajnik Lojze Šetina, 19-letni Vinko Frankovič... V odziv na nasilje OF so se začele v okviru Slovenske Zaveze pobude o oblikovanju nekomunističnega, demokratičnega odpora proti okupatorju. V maju 1942 je bila tako ustanovljena skupina takoimenovane »nacionalne ilegale«, zamišljene kot veje legitimne odporniške JVvD, ki je s svojo aktivnostjo začela – vzporedno s partizani - na nedostopnih Gorjancih. Kaplana Kastelica so kasneje partizani dolžili novačenja šentjernejskih fantov za to nekomunistično protiokupatorsko enoto, čeprav ni povsem jasno, ali je imel z njo kakršnokoli povezavo. Vsekakor je znano, da je bil Kastelic goreč in javen nasprotnik komunizma, ter da je predvsem mladino vztrajno odvračal od komunistične ideologije.

Ugrabitev Jožeta Luzarja, Toneta Krhina in Janeza Guština

Konec junija 1942 so partizani ugrabili 3 člane Katoliške Akcije iz šentjernejske doline: Janeza Guština, 21, iz Gorenjega Mokrega Polja, Jožeta Luzarja, 33, iz Dolenjega Maharovca, in Toneta Krhina, 29, iz Dolenjega Gradišča. Pod izmišljenimi obtožbami ovaduštva so jih več dni mučili in zasliševali. Guštinov oče je preko znanca partizana skušal izvedeti, ali je njegov sin še živ, in dobil odgovor: »Je še živ, a je tako razbit, da takega ne bodo dali nazaj.«  Kot njihov duhovni voditelj se je kaplan Kastelic čutil osebno odgovornega za usodo treh fantov in se skušal izpogajati za njihovo izpustitev. V svojem dnevniku nekaj dni pred smrtjo je zapisal:

Gospod moj, kaj ne veš, kaj sem ti ponudil ? Zakaj jih mučiš toliko, ko sem jaz na razpolago ? Prosim te, rotim te, prizanesi ljudem, mene udari, če že mora satan tolči po nas.

Ugrabitev in umor

27. junija 1942 je Vinko Kastelic odšel iz Št. Jerneja v bližnje Šmarje poučevat verouk. Ker je bila pot že poprej oznanjena, so zanjo vedeli tudi partizani. Očitno je kaplan slutil, da odhaja v smrt, saj je v svoji sobi pustil oporoko. Še istega dne so ljudje na Brezovici videli, kako sta dva partizana uklenjenega Kastelica gnala s seboj v Gorjance. Po dolgotrajnem zasliševanju in mučenju so Vinka Kastelica partizani umorili 01. julija 1942. Le nekaj dni za njim, 03. julija, so umorili tudi vse tri fante, za katerih rešitev je poskušal posredovati. Pri izkopu trupel, ki ga je kasneje ustanovljena vaška straža izvršila 01. novembra 1942, so na Kasteličevi lobanji odkrili tri rane, iz katerih so sklepali, da je bil ubit s krampom. Zakopan je bil pri Vodenicah, brez obleke in brez čevljev, okoli vratu pa je imel duhovniški kolar. Posmrtne ostanke vseh štirih žrtev so domačini nato pokopali na pokopališču v Št. Jerneju. Po letu 1945 komunistične oblasti njihovih grobov niso več dovolile oskrbovati.

Viri in literatura

• Časnik Domoljub, leto 1942