Scenografija: Razlika med redakcijama

Z inscenacijami so se sprva ukvarjali predvsem odrski mojstri in v tujih gledaliških scenskih delavnicah šolani slikarji, na primer znameniti [[Vaclav Skrušny]]. Leta 1920 je za ljubljansko [[Narodno gledališče]] začel delati scenograf [[Milan Klemenčič (umetnik)|Milan Klemenčič]]. Klemenčič, danes sicer bolj znan kot začetnik slovenskega lutkarstva, je bil po izobrazbi slikar, ki se je konec 19. stoletja šolal v znameniti gledališki delavnici Karla Lautenschlegerja. S Klemenčičem se je začel pravi razvoj slovenske scenografije. Za nekaj let so oblikovanje odrskega prostora pri nas prevzeli akademsko šolani slikarji z znamenitim [[Ivan Vavpotič|Ivanom Vavpotičem]] na čelu. Doba slikarjev scenografov je trajala vse do prvega gostovanja priznanega hrvaškega režiserja [[Branko Gavella|Branka Gavelle]], ki je v scenski postavitvi bolj kot likovne prvine videl pomen arhitekturnih elementov. Po njegovem odhodu je scensko ustvarjanje na slovenskih odrih zajel val arhitektov, med njimi [[Bojan Stupica]], [[Boro Rotovnik]].. in drugi. V zadnjih letih pa se vedno boj uveljavljajo tudi mladi scenografi, ki so hkrati dramaturgi in povezujejo oba poklica v čudovito enost. Naj med njimi omenim mlado scenografko in dramturginjo Evo Mahkovic, ki je ob Dušanu Jovanoviću in Mitji Čandru pomembno doprinesla k izvrstni uprzoritvi Bobby in Boris, krstna uprizoritev 7. januarja 2012, Legendarne šahovske partije kot napete psihološke vojne v SNG Drami Ljubljana.