Liberalizem: Razlika med redakcijama

dodanih 72 zlogov ,  pred 4 leti
m
 
== Filozofija ==
Liberalizem, kot politična in intelektualna tradicija, velja za [[SodobnostNovejša zgodovina|moderni fenomen]], ki se je začel v 17. stoletju, čeprav so se nekatere liberalne filozofske ideje pojavile v predhodnih sestavinah [[Antika|antike]]. [[Seznam rimskih cesarjev|Rimski cesar]] [[Mark Avrelij]] je hvalil "idejo vladavine v zvezi z [[izenačevanju|enakimi pravicami]], [[Svoboda govora|svobodo govora]] in idejo o kraljevski vladi, ki spoštuje predvsem svobodno ureditev".<ref>Antoninus, p. 3.</ref> Liberalna filozofija simbolizira obsežne intelektualne tradicije, ki so pregledale in popularizirale nekatere od najbolj pomembnih in spornih načel sodobnega sveta. Njena izjemna znanstvena in akademska proizvodnja je bila označena kot vsebovanje "bogastva in raznolikosti", vendar je ta raznolikost pogosto pomenila, da je liberalizem na voljo v različnih oblikah in predstavlja izziv za vsakogar, komur je potrebna jasna opredelitev.<ref name="Young, p. 24">Young, p. 24.</ref>
 
=== Glavne teme ===
Zametki liberalizma so v [[jožefinske reforme|jožefinskih reformah]] in v [[Ilirske province|Iliriskih provincah]] ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Liberalne ideje so na Slovensko prihajale iz Trsta, Gradca in Dunaja. Liberalno usmerjeni študentje, izobraženci in duhovniki so bili avtorji programa [[zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]]. Zahtevali so odpravo zgodovinskih dežel in federalizem ter se sklicevali na naravno pravo. Njihov liberalizem je omejevala lojalnost cesarju in avstrijskih dinastiji ter odpor do revolucije. Po porazu revolucije v Avstriji leta 1848 je bilo prepovedano širiti liberalne ideje. Vlada je v času neoabsolutizma odpravila večino liberalnih svoboščin oziroma liberalna načela (obrtno in trgovinsko svobodo) uveljavljala le v gospodarstvu. Razmere so se spremenile z obnovitvijo politične monarhije po letu 1861. Slovenski liberalci so bili številčno šibki, v glavnem intelektualci (pravniki, zdravniki, profesorji) in trgovci, liberalske ideje je mehčala njihova prva skrb za narod in zavest o nacionalno združevalni vlogi duhovščine.
 
Nacionalno gibanje se je formalno delilo na liberalne [[mladoslovenci|mladoslovence]] in konservativne [[staroslovenci|staroslovence]], vendar je nastopalo enotno, tudi na [[tabortaborsko gibanje|taborih]]ih, ki so jih organizirali mladoslovenci. 1868 so liberalci ustanovili politični časnik ''[[Slovenski narod (časnik)|Slovenski narod]]''. Tedaj je bila beseda liberalizem prvič natisnjena v ''Kmetijskih in rokodelskih novicah''. Borbeno so prvič nastopili leta 1872 z geslom "Vse za domovino, omiko in svobodo"; v protest proti [[klerikalizem|klerikalski]] oznaki leta 1869 podržavljenih šol kot brezverskih. Tedaj so se tudi zbližali z nemškimi liberalci, ki so dotlej slovenskim očitali konservativnost. Slovenski liberalizem je bil v primerjavi z nemškim kompromisen, usmerjen bolj v nacionalno problematiko kot v liberalska načela. Strankarski prvak [[Josip Vošnjak]] je bil npr. odločno proti liberalskemu kapitalizmu in je zagovarjal zadružništvo in državno zaščito šibkih. Slovenski liberalci so pripadali dvema strujama: »elastikarjem« (vodja [[Fran Šuklje]], pristaš [[Janko Kersnik]]) in radikalcem ([[Ivan Hribar]], [[Ivan Tavčar]]). Sloga med liberalci in konservativci je trajala od 1874 do konca 80. let. Tedaj je vodja konservativcev [[Anton Mahnič]] zahteval »ločitev duhov«.
 
1894 so liberalci ustanovili [[Narodno napredna stranka|Narodno napredno stranko]] s programom ločitve cerkve od države in šole od cerkve, nacionalne avtonomije, volilne pravice. Stavili so na srednji sloj in na industrializacijo in zahtevali zaščito domačega gospodarstva. 1896 so se povezali z Nemci in v zvezi z njimi vztrajali do 1908. 1905 so mladi ustanovili frakcijo Narodnih radikalov (vodja [[Gregor Žerjav]]). Najpomembnejša voditelja Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno sta bila [[Ivan Hribar]] in [[Ivan Tavčar]]. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila vrsto društev in ustanov, npr. Ljubljansko kreditno banko. Nekateri liberalni voditelji so že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni jugoslovanski državi; simpatij do jugoslovanstva je bilo med liberalci več kot med katoliki. 1917 je Jugoslovanski klub podprl [[majniška deklaracija (1917)|majniško gibanje]]. Junija 1918 so ustanovili Jugoslovansko demokratsko stranko, ki je imela v programu tudi enakopravno družbeno vlogo žensk. Podprli so jugoslovanski centralizem in unitarizem in 1921 glasovali za [[Vidovdanska ustava|Vidovdansko ustavo]].
 
Liberalski značaj so imele v Jugoslaviji poleg Narodno napredne stranke še JDS ([[Jugoslovanska demokratska stranka]]), [[Samostojna kmetska stranka]], [[Narodno socialistična stranka]]. Med liberalci je bilo veliko strankarskih frakcij in razhajanj, zlasti med intelektualci. Liberalci okoli revije ''Sodobnost'' 1932 ([[Ivan Prijatelj]], [[Josip Vidmar]], [[Lojze Ude starejši|Lojze Ude]]) so npr. poudarjali nacionalno usmerjenost. 1941 so se mlajši liberalci pridružili [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], starejši, ki so OF imeli za komunistično in protijugoslovansko, pa ne. Precej politično angažiranih liberalcev je med drugo svetovno vojno bilo interniranih v [[Koncentracijsko taborišče Dachau|Dachau]] in so tam pomrli, preživeli pa so bili politično kompromitirani ([[Nagodetov proces]] 1946).
 
== Psihologija ==
149.464

urejanj