Liberalizem: Razlika med redakcijama

dodanih 1.833 zlogov ,  pred 5 leti
 
==Liberalizem v Sloveniji==
Zametki liberalizma so v [[jožefinske reforme|jožefinskih reformah]] in v [[Ilirske province|Iliriskih provincah]] ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Liberalne ideje so na Slovensko prihajale iz Trsta, Gradca in Dunaja. Liberalno usmerjeni študentje, izobraženci in duhovniki so bili avtorji programa [[zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]]. Zahtevali so odpravo zgodovinskih dežel in federalizem ter se sklicevali na naravno pravo. Njihov liberalizem je omejevala lojalnost cesarju in avstrijskih dinastiji ter odpor do revolucije. Po porazu revolucije v Avstriji leta 1848 je bilo prepovedano širiti liberalne ideje. Vlada je v času neoabsolutizma odpravila večino liberalnih svoboščin oziroma liberalna načela (obrtno in trgovinsko svobodo) uveljavljala le v gospodarstvu. Razmere so se spremenile z obnovitvijo politične monarhije po letu 1861. Slovenski liberalci so bili številčno šibki, v glavnem intelektualci (pravniki, zdravniki, profesorji) in trgovci, liberalske ideje je mehčala njihova prva skrb za narod in zavest o nacionalno združevalni vlogi duhovščine. Nacionalno gibanje se je formalno delilo na liberalne [[mladoslovenci|mladoslovence]] in konservativne [[staroslovenci|staroslovence]], vendar je nastopalo enotno, tudi na [[tabor]]ih, ki so jih organizirali mladoslovenci. 1868 so liberalci ustanovili politični časnik ''[[Slovenski narod]]''. Tedaj je bila beseda liberalizem prvič natisnjena v ''Kmetijskih in rokodelskih novicah''. Borbeno so prvič nastopili leta 1872 z geslom "Vse za domovino, omiko in svobodo"; v protest proti [[klerikalizem|klerikalski]] oznaki leta 1869 podržavljenih šol kot brezverskih. Tedaj so se tudi zbližali z nemškimi liberalci, ki so dotlej slovenskim očitali konservativnost. Slovenski liberalizem je bil v primerjavi z nemškim kompromisen, usmerjen bolj v nacionalno problematiko kot v liberalska načela. Strankarski prvak [[Josip Vošnjak]] je bil npr. odločno proti liberalskemu kapitalizmu in je zagovarjal zadružništvo in državno zaščito šibkih. Najpomembnejša voditelja Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno sta bila [[Ivan Hribar]] in [[Ivan Tavčar]]. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila vrsto društev in ustanov, npr. Ljubljansko kreditno banko. Nekateri liberalni voditelji so že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni jugoslovanski državi. Junija 1918 so ustanovili Jugoslovansko demokratsko stranko, ki je imela v programu tudi enakopravno družbeno vlogo žensk.
 
Nacionalno gibanje se je formalno delilo na liberalne [[mladoslovenci|mladoslovence]] in konservativne [[staroslovenci|staroslovence]], vendar je nastopalo enotno, tudi na [[tabor]]ih, ki so jih organizirali mladoslovenci. 1868 so liberalci ustanovili politični časnik ''[[Slovenski narod]]''. Tedaj je bila beseda liberalizem prvič natisnjena v ''Kmetijskih in rokodelskih novicah''. Borbeno so prvič nastopili leta 1872 z geslom "Vse za domovino, omiko in svobodo"; v protest proti [[klerikalizem|klerikalski]] oznaki leta 1869 podržavljenih šol kot brezverskih. Tedaj so se tudi zbližali z nemškimi liberalci, ki so dotlej slovenskim očitali konservativnost. Slovenski liberalizem je bil v primerjavi z nemškim kompromisen, usmerjen bolj v nacionalno problematiko kot v liberalska načela. Strankarski prvak [[Josip Vošnjak]] je bil npr. odločno proti liberalskemu kapitalizmu in je zagovarjal zadružništvo in državno zaščito šibkih. Slovenski liberalci so pripadali dvema strujama: »elastikarjem« (vodja [[Fran Šuklje]], pristaš [[Janko Kersnik]]) in radikalcem ([[Ivan Hribar]], [[Ivan Tavčar]]). Sloga med liberalci in konservativci je trajala od 1874 do konca 80. let. Tedaj je vodja konservativcev [[Anton Mahnič]] zahteval »ločitev duhov«.
 
1894 so liberalci ustanovili [[Narodno napredna stranka|Narodno napredno stranko]] s programom ločitve cerkve od države in šole od cerkve, nacionalne avtonomije, volilne pravice. Stavili so na srednji sloj in na industrializacijo in zahtevali zaščito domačega gospodarstva. 1896 so se povezali z Nemci in v zvezi z njimi vztrajali do 1908. 1905 so mladi ustanovili frakcijo Narodnih radikalov (vodja [[Gregor Žerjav]]). Najpomembnejša voditelja Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno sta bila [[Ivan Hribar]] in [[Ivan Tavčar]]. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila vrsto društev in ustanov, npr. Ljubljansko kreditno banko. Nekateri liberalni voditelji so že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni jugoslovanski državi; simpatij do jugoslovanstva je bilo med liberalci več kot med katoliki. 1917 je Jugoslovanski klub podprl [[majniška deklaracija (1917)|majniško gibanje]]. Junija 1918 so ustanovili Jugoslovansko demokratsko stranko, ki je imela v programu tudi enakopravno družbeno vlogo žensk. Podprli so jugoslovanski centralizem in unitarizem in 1921 glasovali za [[Vidovdanska ustava|Vidovdansko ustavo]].
 
Liberalski značaj so imele v Jugoslaviji poleg Narodno napredne stranke še JDS ([[Jugoslovanska demokratska stranka]]), [[Samostojna kmetska stranka]], [[Narodno socialistična stranka]]. Med liberalci je bilo veliko strankarskih frakcij in razhajanj, zlasti med intelektualci. Liberalci okoli revije ''Sodobnost'' 1932 ([[Ivan Prijatelj]], [[Josip Vidmar]], [[Lojze Ude]]) so npr. poudarjali nacionalno usmerjenost. 1941 so se mlajši liberalci pridružili [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], starejši, ki so OF imeli za komunistično in protijugoslovansko, pa ne. Precej politično angažiranih liberalcev je med drugo svetovno vojno bilo interniranih v [[Koncentracijsko taborišče Dachau|Dachau]] in so tam pomrli, preživeli pa so bili politično kompromitirani ([[Nagodetov proces]] 1946).
 
== Psihologija ==
7.095

urejanj