Veča: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: ''' Veča ''' (rusko: вече, veče, poljsko: wiec, ukrajinsko: віче, viče, belorusko: веча, veča, starocerkvenoslovansko: věšte) je bila slovanska srednjeve...
(ni razlike)

Redakcija: 16:11, 29. julij 2015

Veča (rusko: вече, veče, poljsko: wiec, ukrajinsko: віче, viče, belorusko: веча, veča, starocerkvenoslovansko: věšte) je bila slovanska srednjeveška skupščina. Najbolj poznana je novgorodska veča. Podobna skupščina se je pri Švicarjih imenovala Landsgemeinde.

Namen veče

Veča se je sestala v zgodnjefevdalni družbi z namenom debatiranja skupnih del in aktualnih političnih vprašanj. Na veči so kandidati in predstavniki ljudi imeli neposredni kontakt z ljudmi in je primer ljudovlade, neposredne demokracije. Pomembno funkcijo na veči je imela starešina, tj. najstarejši človek plemena/rodu, katerih glas je bil odločilen v debatah o vojni, miru in izboru vlade. Od 14. stoletja je bila na poljskem veča spremenjena v sejm (parlament). Udeleženci veče so lahko bili vsi svobodni moški, vodje plemen, rodovin in kneževine.

Etimologija

Beseda »veča« izvira iz praslovanskega glagola *wietati v pomenu govoriti[1]. Razvitje fevdalnega sistema je končalo dobo prvobitne vojne demokracije in se je začela sodobna in organizirana oblika vladavine. Veča ni bila samo legitimno zbiranje za odločanje, ampak tudi ostali shodi in zbirališča.

Sodobna veča

Danes se veča imenuje med drugim vsakoletno srečavanje slovanskih rodnoverskih organizacij.

Bibliografija

  • Boroń P., Słowiańskie wiece plemienne, Katowice 1999.
  • Nawrot A. (pod red.), Encyklopedia Historia, Kraków 2007, ISBN 978-83-7327-782-3.
  • Szczur S., Historia Polski - średniowiecze, Kraków 2002, ISBN 83-08-03272-9.
  • Гуреев М. В. Специфика политического сознания новгородцев. Взгляды на республику и монархию // Новгородика-2008. Вечевая республика в истории России. Материалы Международной научно-практической конференции 21—23 сентября 2008 г. Ч. 2. — Новгород: Изд-во НовГУ, 2009. — 352 с. С. 191—201.
  • Лукин П. В. «Народные собрания» у восточных славян: возможности сравнительного анализа // Древняя Русь. Вопросы медиевистики. 2004. № 3(17). С. 5-11.
  1. Predloga:Citat knjige