Brandenburg (volilna kneževina): Razlika med redakcijama

Kot volilni knez mu je sledil sin Joahim II. Hektor (1535-71), njegov brat Ivan I. pa je dobil mejno grofijo Neumark. Potem ko je velik del prebivalstva že sprejel [[luteranstvo]], je leta 1539 uvedel protestantsko cerkveno ureditev in omogočil priseljevanje [[Judje|judov]]. Po [[Saška (volilna kneževina)|saškem]] zgledu je izpeljal sekularizacijo nekaterih samostanov in škofij, katerih ozemlja je vključil v državno posest, s čimer se je povečal tudi politični vpliv kneza napram deželnemu plemstvu in mestom.

 

 

Volilni knez Joahim Friderik (1598-1608) je leta 1603 prepustil frankovske kneževine Ansbach in Bayreuth svojim bratom in naslednje leto z ustanovitvijo tajnega posvetovalnega sveta napravil prvi korak k centralizirani upravi.

 

 

Volilni knez Jurij Viljem (1619-40), sin Ivana Sigismunda, se je v tridesetletni vojni prilagajal močnejši strani. Leta 1627 se je povezal s cesarjem [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinandom II.]], prestopil leta 1631 na nasprotno stran k švedskemu kralju [[Gustav II. Adolf|Gustavu II. Adolfu]] in se po [[Praški mir|praškem miru]] leta 1635 spet priključi cesarju in vojvodini Saški. Vendar to ni obvarovalo njegove dežele, po kateri so ropale tako zavezniške kot sovražne vojske in jo popolnoma opustošile; število prebivalstva se je zmanjšalo na polovico, ponekod celo na tretjino.