Delitve Poljske: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Pandrej (pogovor | prispevki)
novo
 
Pandrej (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 9:
Državna ureditev Poljske-Litve (Republike obeh narodov) in volitve kraljev na zelo širokem plenumu poljskega plemiškega parlamenta (''sejma'') so dajale tujcem velike možnosti za vmešavanje v poljske notranje zadeve. Od časov [[Peter Veliki|Petra Velikega]] je imela pri tem prevladujoč vpliv Rusija. Ta se je v času carice [[Katarina Velika|Katarine Velike]] še močno povečal; Katarina je leta 1764, ob pristanku pruskega kralja [[Friderik II. Veliki|Friderika II.]], z rusko vojsko podprla izvolitev svojega nekdanjega ljubimca Stanislava Poniatowskega za poljskega kralja [[Stanislav II. Poljski|Stanislava II. Avgusta]].
 
Vendar Poniatowski kot poljski kralj Katarini ni bil tako pokoren, kot je pričakovala. Na Zahodu izobraženi intelektualec iz vplivne poljske plemiške rodbine in sorodnik najvplivnejšega poljskega magnata Czartoryskega je želel preoblikovati Poljsko-Litvo v učinkovito ustavno monarhijo z normalno delujočim parlamentom, pri čemer pa je zadeval na mnoge ovire tako pri domačih političnih in idejnih nasprotnikih kot pri voditeljih sosednjih velesil, ki so jih mikala poljska ozemlja. Poleg Katarine II. je bil to predvsem pruski kralj Friderik II. Veliki. Njegovi predniki so si že pridobili (nekoč poljsko) Vzhodno Prusijo (prej imenovano Knežja ali Vojvodska Prusija, ki je s kronanjem [[Brandenburg (volilna kneževina)#Hohenzollerji|brandenburškega volilnega kneza]] za "kralja v Prusiji", [[Friderik I. Pruski|Friderika I.]], postala kraljevina); Friderik II sam pa si je v [[Šlezijske vojne|šlezijskih vojnah]] in [[Sedemletna vojna|sedemletni vojni]] priboril Šlezijo. Manjkal mu je še (poljska) Kraljeva Prusija, gospodarsko izredno pomembno ozemlje ob ustje [[Visla|Visle]] s pristaniščem [[Gdansk]]. Katarina, ki se je dobro zavedala njegove vojaške moči in politične spretnosti, se je o vseh posegih na Poljsko predhodno posvetovala z njim.
 
Tretja močna poljska soseda je bila Avstrija, ki se je po [[Avstrijska nasledstvena vojna|avstrijski nasledstveni vojni]] vse bolj povezovala s [[Francija|Francijo]]. Še vedno se ni sprijaznila z izgubo [[Šlezija|Šlezije]], v področje njenih interesov v [[Moldavija|Moldaviji]], [[Vlaška|Vlaški]] in na [[Balkan]]u pa je začela posegati v [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|rusko-turški vojni]] zmagovita Rusija.
 
V takšnih okoliščinah sta Friderik Veliki in njegov brat, ki je leto in pol preživel kot ataše v [[Sankt Peterburg|Sankt Peterburgu]], poskušala uveljaviti svoj načrt, ki naj bi na račun Poljske zadovoljil ozemeljske apetite treh velesil in istočasno vzpostavil med njimi ravnotežje političnih moči. Rusija naj bi se odpovedala Moldaviji, ki jo je že zavzela, in izgubljeno ozemlje nadomestila z delom Poljske. Avstrija bi v zameno za Šlezijo dobila [[Besarabija|Besarabijo]], medtem ko bi si Friderik II. vzel Kraljevo Prusijo z Gdanskom.
 
Katarina sprva nad načrtom ni bila navdušena. Ko pa je na Poljskem [[Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev#Barska konfederacija in prva delitev Poljske|izbruhnila državljanska vojna]] med konservativnimi pristaši starega saškega režima in naprednimi silami Poniatowskega (katerega so nasprotniki ujeli) in je poleg tega Avstrija zavzela občutljivo območje [[Spiš]]a (potem ko jo je Poniatowski prosil da zatre tamkajšnji upor) in še sedem sosednjih župnij, so okoliščine za prvo delitev poljske dozorele.
Vrstica 25:
Avstrija je dobila [[Zator]] in [[Oświęcim]], vso [[Galicija|Galicijo]] z bogatimi rudniki soli v [[Bochnia|Bochniji]] in [[Wieliczka|Wieliczki]]., del območij [[Sandomierz]]a in [[Krakov]]a brez mesta Krakov
 
Rusija je dobila v posest [[Livonija|Livonijo]], ki pa je ostala pod upravljanjem Republike, in beloruska območja [[Vitebsk]], [[Polotsk]] in [[Mstislavl]].
Avstrija in Prusija sta si, nezadovoljni s plenom po pogodbi, še dodatno nasilno prilastili nekaj ozemlja, kar pa je bilo z rusko intervencijo leta 1776 delno popravljeno.
 
Friderik II. zaradi odločnega nasprotovanja Rusije, [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Anglije]] in [[Republika Nizozemska|Nizozemske]] ni smel zasesti Gdanska. Kljub temu, da je bilo ozemlje, ki ga je dobil, najmanjše, pa je bilo zaradi gospodarskega in političnega pomena ustja Visle najdragocenejše; inpruska ozemlja je Poljskopovezalo v strnjeno celoto in odrezalo Poljsko od morja.
 
Poljski parlament se je upiral ratifikaciji takšne pogodbe in Poniatowski je v zahodnem, zlasti angleškem tisku vzpodbujal pisanje proti brezpravnosti delitve. A so velesile zagrozile, da bodo anektirale še večja ozemlja. Tako je sejm 30. septembra 1773 naposled ratificiral pogodbo.
Vrstica 45:
3. maja 1791 je prišlo do sprejetja [[Ustava tretjega maja|nove napredne ustave]]. V upravljanje države so nameravali vključiti prebivalstvo mest in razširiti družbeno osnovo demokracije. Stališča vladnega tabora so postajala vse močnejša, ko se je januarja 1792 končala rusko-turška vojna. Prusija je opustila protirusko politiko in se zavzela za ponovno delitev Poljske.
 
27. aprila 1792 so trije poljski magnati (veliki plemiči), pristaši Rusov, na svojo roko v Sankt Peterburgu podpisali akt o konfederaciji (imenovani ''targoviška'') in poklicali na pomoč rusko vojsko. Ta je 18. maja 1792 prekoračila poljsko mejo.
 
Številčno mnogo šibkejša poljska vojska je imela sprva proti Rusom nekaj obrambnih uspehov a se je vseeno morala postopoma umikati. Katarina se ni odzvala na poskuse pogajanj. Ko so na Poljsko vdrli še Prusi, so se okupatorji začeli pogovarjati o novi delitvi Poljske. Avstrija, ki je bila zaposlena z [[Koalicijske vojne|vojno proti revolucionarni Franciji]], pri drugi delitvi ni bila udeležena.
 
==Druga delitev Poljske (1793)==
Vrstica 65:
Konferenca o delitvi se je končala z razdorom. Na začetku leta 1795 sta Avstrija in Rusija sklenili zvezo zoper Prusijo. Sprte velesile so se začele pripravljati na vojno. Nazadnje je Prusija popustila.
 
Dokončni sporazum so podpisali 24. oktobra 1795. Varšavo, ki so jo osvojili Rusi, so zasedli Prusi. V zameno so se Prusi v korist Avstrije odpovedali Krakovu. Novo mejno črto med velesilami so začrtali po rekah [[Pilica, Poljska|Pilica]], [[Zahodni Bug|Bug]] in [[Nemen]]. Tokrat ratifikacija s strani Poljske ni bila več potrebna. Razmejitvena dela so med še vedno trajajočimi spopadi končali 2. julija 1796.
 
Rusija je svojo zahodno mejo pomaknila na Bug in Nemen; preko [[Livonija|Livonije]] in [[Kurlandija|Kurlandije]] se je razširila vse do [[Baltiško morje|Baltiškega morja]].
Vrstica 73:
Preostala ozemlja je dobila Prusija, to je ozemlje do ruske meje na Nemnu in avstrijske meje na Bugu, Varšavo in na jugu še del ozemlja do Pilice, ki ga je Prusija poimenovala Nova Šlezija.
 
Dokončno je zadevepodrobnosti, združene z novimi pridobitvami (npr. likvidacijo dolgov), urejala pogodba z dne 16, januarja 1797. V tajnem dodatnem členu so tri velesile vzajemno jamčile, da bo ime Poljska za vedno izbrisano iz prava narodov.
 
Ross<ref>Ross, str. 750</ref> navaja, da se podatki o površinah in prebivalcih, ki so jih velesile anektirale pri treh delitvah Poljske-Litve, v virih med seboj precej razlikujejo; iz različnih virov je sestavil naslednjo tabelo: