Davek na urin: Razlika med redakcijama

'''Davek na urin''' je med bolj nenavadnimi [[davek|davki]]. Uvedel ga je [[cesar|rimski cesar]] [[Neron]] v prvem stoletju našega štetja. [[Urin]] je v starem [[Rim]]u imel tržno vrednost in so ga revnejši sloji zbirali ter zanj dobili nekaj [[denar]]ja. Zbirali so ga tudi v javnih [[stranišče|straniščih]]. Urin so uporabljali za [[strojenje]] kož in za druge kemijske procese,; med drugim so pridobivali iz njega [[amonijak]], s katerim so prali [[volna|volnene]] [[toga|toge]].

Davek je počez presledkunekaj časa znova uvedel cesar [[Vespazijan]] in so ga pobirali od vseh javnih stranišč. [[Anekdota|Anekdoto]] o tem sporočata rimska zgodovinarja [[Svetonij]] in [[CassijKasij DioDion]]. Ko se je Vespazijanov sin [[Tit]] pritoževal nad sramotnim davkom, mu je cesar pomolil pod nos zlatnik, rekoč: »Non olet!« (Ne smrdi.). Od tod izrek: »Pecunia non olet!« (Denar ne smrdi). Vespazijanovo ime še vedno krasitiči javnav poimenovanju javnega stranišča za moške (za uriniranje) v [[Francija|Franciji]]: – ''vespasiennesvespasienne''.