Piromanija: Razlika med redakcijama

Izraz 'piromanija' izhaja iz grške besede πῦρ (pyr, ogenj). Piromanija je psihična motnja, in sicer motnja kontrole impulzov (ICD, impulse control disorder), pri kateri se posameznik ne more upreti vzgibu po namernem povzročanju požarov, in sicer, da bi razbremenil napetost ali zaradi takojšnje zadovoljitve. V to vrsto motenj spadajo tudi kleptomanija, občasni izbruhi besa (intermittent explosive disorder) idr.. Piromanija in piromani se razlikujejo od požiga in požigalcev v iskanju osebne, denarne ali politične koristi. Piroman ni naključni, pač pa namerni, zavestni in večkratni požigalec. Piromani zanetijo požare, da bi sprožili čustveno evforijo ter opazovali institucije nadzora ognja, kot so gasilske postaje in gasilci.

V 19. stoletju je bila piromanija obravnavana kot pojem, ki obravnava moralno neprištevnost in moralno zdravljenje, vendar ni bila uvrščena v skupino motenj kontrole impulzov. Piromanija je ena od kategorij štirih priznanih vrst požigov: dobiček oz. korist, prikritje kriminalnega dejanja, maščevanje in piromanija. Pri tem je piromanija druga najpomembnejša kategorija. Pogosti sopomenki za piromana v pogovorni angleščini sta tudi 'firebug' in požigalec 'fire starter'. Piromanija je redka motnja, ki se v večini študij pojavi z verjetnostjo manj kot en odstotek. Delež psihiatričnih hospitalizacij piromanov je zato zelo majhen (The Arsonist's Mind, 2006). Piromanija se lahko pojavi pri otrocih, mlajših od treh let, vendar so takšni primeri redki. Le majhen odstotek otrok in najstnikov, ki so bili aretirani zaradi požiga so otroški piromani. Med posamezniki prevladujejo moški; eden izmed virov celo ocenjuje, da je 90 odstotkov ljudi, diagnosticiranih s piromanijo, moških. Na podlagi raziskave, v kateri je 9282 Američanov uporabljalo Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, 4. izdaja, motnje kontrole impulzov, kot so na primer odvisnost od iger na srečo, piromanija in kompulzivno nakupovanje, skupaj vplivajo na 9% prebivalstva (Alspach 2005). Raziskava iz leta 1979, ki jo je organiziral Law Enforcement Assistance Administration, je odkrila, da je bilo le 14% požarov povzročenih s strani piromanov in drugih oseb z duševno boleznijo (Smith 1999). Ena od največjih izvedenih epidemioloških raziskav, študija iz leta 1951, ki sta jo vodila Lewis in Yarnell, je pokazala, da je bilo le 39% tistih, ki so namerno zanetili požare diagnosticiranih s piromanijo.