|
[[Slika:Women's March on Versailles01.jpg|250px|right|thumb|alt=[[Pohod žensk]] na [[Versailles]] v oktobru 1789 je bil eden od najbolj znanih primerov množične politične participacije med [[Francoska revolucija|francosko revolucijo]]. Protestniki prisilijo rojaliste k odhodu nazaj v [[Pariz]], kjer so leta 1792 razglasili [[Prva francoska republika|Prvo francosko republiko.]] ]]
Francosko revolucijo so že sodobniki razumeli kot veliko prelomnico v človeški zgodovini, leto 1789 nekaterim zgodovinarjem pomeni konec zgodnjega [[novi vek|novega veka]] in začetek [[Novejša zgodovina|moderne dobe]]",<ref>Frey, Preface.</ref> "zmagoslavje liberalizma".<ref>Ros, p. 11.</ref> Francoska revolucija se je začela maja 1789 s sklicem [[Generalni stanovi|Generalnih stanov]]. Prvo leto je prineslo [[napad na Bastiljo]] v juliju in sprejetje [[Deklaracija o pravicah človeka in državljana|Deklaracije o pravicah človeka in državljana]] v avgustu. Napoleon, ki je vladal približno pet let, je z ureditvijo njene birokracije centraliziral državo. [[Napoleonove vojne]] (1805–1815) so bile dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi. Njihov namen je bil likvidacija [[Fevdalizem|fevdalnega sistema]], liberalizacija [[Zasebna lastnina|zasebne lastnine]], odprava [[Ceh]]ov, legalizacija [[Ločitev|ločitve zakonske zveze]], razpad [[geto|judovskega geta]], propad [[španska inkvizicija|inkvizicije]], trajno uničenje [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev [[Metrični sistem enot|metričnega sistema enot]] in [[enakost pred zakonom]] za vse moške.<ref>Colton in Palmer. pp. 428–9.</ref> Napoleon je prvi uporabljal besedo ''liberalno'' v političnem smislu.<ref name="Colton and Palmer, p. 428"/> Uporabljal je metodo civilne diktature, ki je imela plebiscitarno legitimnost.<ref>Lyons, p. 111.</ref> Sicer Napoleon ni dosledno uresničeval liberalnih idealov, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek je bil [[Napoleonov zakonik|civilni zakonik]], nadaljeval pa je z diskriminacijo žensk pod geslom "naravnega reda".<ref>Lyons, pp. 98–102.</ref>
V 3. letu francoske revolucije je nemški pisatelj [[Johann Wolfgang von Goethe|Johann von Goethe]] domnevno napovedal poraz pruske vojske v [[Bitka pri Valmyju|bitki pri Valmyju]], in da se "iz tega kraja in od takrat naprej začne novo obdobje v svetovni zgodovini in vsi lahko rečejo, da so bili prisotni ob njenem rojstvu ". Zgodovinarji so upoštevali revolucijo kot enega najpomembnejših dogodkov v človeški zgodovini in začetek revolucije leta 1789, kar po mnenju nekaterih pomeni konec zgodnjega [[novi vek|novega veka]].
Francoska revolucija je pogosto videti kot oznaka "začetek [[Novejša zgodovina|moderne dobe]]"<ref>Frey, Preface.</ref> in njena gibanja so pogosto povezana z "zmagoslavjem liberalizma".<ref>Ros, p. 11.</ref> Za liberalce je bila revolucija odločilen trenutek, kasneje pa so liberalci francosko revolucijo sprejeli skoraj v celoti, "ne samo njene rezultate, ampak tudi sam akt," kot so opozarjali zgodovinarji.<ref>Manent and Seigel, p. 80.</ref> Francoska revolucija se je začela maja 1789 s sklicem [[Generalni stanovi|Generalnih stanov]]. Prvo leto revolucije je bilo priča številnim dogodkom, med njimi sta bila [[napad na Bastiljo]] v juliju in pa sprejetje [[Deklaracija o pravicah človeka in državljana|Deklaracije o pravicah človeka in državljana]] v avgustu.
Napoleon je vladal kot [[prvi konzul]] približno pet let, s centralizacijo moči in racionalizacijo birokracije na tej poti. [[Napoleonove vojne]], dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi, so se začele leta 1805 in so trajale deset let. Skupaj s svojo pehoto in [[mušketa]]mi Charleville so [[Grande Armée|Francoski vojaki]] prisostvovali v drugih delih evropske celine. Ti ukrepi so bili: likvidacija [[Fevdalizem|fevdalnega sistema]], liberalizacija [[Zasebna lastnina|zasebne lastnine]], odprava [[Ceh]]ov, legalizacija [[Ločitev|ločitve zakonske zveze]], razpad [[geto|judovskega geta]], propad [[španska inkvizicija|inkvizicije]], trajno uničenje [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev [[Metrični sistem enot|metričnega sistema enot]] in [[enakost pred zakonom]] za vse moške <ref>Colton in Palmer. pp. 428–9.</ref> Napoleon je zapisal, da "narodi Nemčije, Francije, Italije in Španije želijo enakost pred zakonom in liberalne ideje, "<ref name="Colton and Palmer, p. 428">Colton and Palmer, p. 428.</ref> nekateri zgodovinarji kažejo na to, da je bil prvi človek, ki je uporabljal besedo ''liberalno'' v političnem smislu.<ref name="Colton and Palmer, p. 428"/> Eden zgodovinar je opisal, da je uporabljal metodo "civilne diktature," ki je "potegnila svojo legitimnost iz neposrednih posvetovanj z ljudmi, v obliki plebiscita".<ref>Lyons, p. 111.</ref> Napoleon ni vedno živel z liberalnimi ideali, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek, [[Napoleonov zakonik|civilni zakonik]], je služil kot "predmet posnemanja po vsem svetu,"<ref>Lyons, p. 94.</ref> podpiral pa je nadaljnje diskriminacije žensk pod geslom "naravni red".<ref>Lyons, pp. 98–102.</ref> [[Prvo francosko cesarstvo]] je na koncu propadlo leta 1815, vendar je to obdobje kaosa in revolucije predstavilo svetu novo gibanje in ideologijo, ki bo kmalu romala po vsem svetu.
=== Otroci revolucije ===
==Liberalizem v Sloveniji==
Zametki liberalizma so v [[jožefinske reforme|jožefinskih reformah]] in v [[Ilirske province|Iliriskih provincah]] ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Liberalne ideje so na Slovensko prihajale iz Trsta, Gradca in Dunaja. Liberalno usmerjeni študentje, izobraženci in duhovniki so bili avtorji programa [[zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]]. Zahtevali so odpravo zgodovinskih dežel in federalizem ter se sklicevali na naravno pravo. Njihov liberalizem je omejevala lojalnost cesarju in avstrijskih dinastiji ter odpor do revolucije. Po porazu revolucije v Avstriji leta 1848 je bilo prepovedano širiti liberalne ideje. Vlada je v času neoabsolutizma odpravila večino liberalnih svoboščin oziroma liberalna načela (obrtno in trgovinsko svobodo) uveljavljala le v gospodarstvu. Razmere so se spremenile z obnovitvijo politične monarhije po letu 1861. Slovenski liberalci so bili številčno šibki, v glavnem intelektualci (pravniki, zdravniki, profesorji) in trgovci, liberalske ideje je mehčala njihova prva skrb za narod in zavest o nacionalno združevalni vlogi duhovščine. Nacionalno gibanje se je formalno delilo na liberalne [[mladoslovenci|mladoslovence]] in konservativne [[staroslovenci|staroslovence]], vendar je nastopalo enotno, tudi na [[tabor]]ih, ki so jih organizirali mladoslovenci. 1868 so liberalci ustanovili politični časnik ''[[Slovenski narod]]''. Tedaj je bila beseda liberalizem prvič natisnjena v ''Kmetijskih in rokodelskih novicah''. pojavila Borbeno so prvič nastopili leta 1872 z geslom "Vse za domovino, omiko in svobodo"; v protest proti [[klerikalizem|klerikalski]] oznaki leta 1869 podržavljenih šol kot brezverskih. Tedaj so se tudi zbližali z nemškimi liberalci, ki so dotlej slovenskim očitali konservativnost. Slovenski liberalizem je bil v primerjavi z nemškim kompromisen, usmerjen bolj v nacionalno problematiko kot v liberalska načela. Strankarski prvak [[Josip Vošnjak]] je bil npr. odločno proti liberalskemu kapitalizmu in je zagovarjal zadružništvo in državno zaščito šibkih. Najpomembnejša voditelja Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno sta bila [[Ivan Hribar]] in [[Ivan Tavčar]]. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila vrsto društev in ustanov, npr. Ljubljansko kreditno banko. Nekateri liberalni voditelji so že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni jugoslovanski državi. Junija 1918 so ustanovili Jugoslovansko demokratsko stranko, ki je imela v programu tudi enakopravno družbeno vlogo žensk.
== Psihologija ==
|
