Mahatma Gandhi: Razlika med redakcijama

Z devetnajstimi leti je odšel na [[Univerzitetni kolidž v Londonu]] na študij [[pravo|prava]]. Pod prisego matere, da ne bo jedel mesa ali se prepuščal spolnosti, v Londonu med študijem naleti na vegetarijansko restavracijo in mnoge angleške vegetarijance in se celo včlani v Društvo vegetarijancev. Preko pripadnikov tega društva spozna Anne Besant, teozofsko družbo in mnoge prijatelje, prvič tudi pride v stik s nekaterimi knjigami iz njegove lastne domovine, kot je na primer [[Bhagavad-gita|Bhagavad Gita]]. Med študijem tako nabira različna znanstva in prijateljstva pa tudi spozna mnoge ideje, katerim drugače niti ne bi bil izpostavljen, v svoji avtobiografiji razlaga o marsikateri knjigi, ki so mu jo takrat priporočili ali jo je dobil v roke med študijem in ji je posvetil resno pozornost. Še posebej izpostavi [[Annie Besant]] kot žensko aktivistko, ki je kasneje pomembna tudi politično za Indijski kongres. in nekatere verske iskalce, ki so se tako včlanili v [[Teozofija|Teozofsko društvo]].

Po diplomi kmalu postane odvetnik, ki se bo loteval predvsem izterjave v [[Republika Južna Afrika|Južni Afriki]], kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. Sam neuk takšnih postopkov veliko pozornosti nameni učenju zakonodaje. Maja [[1893]] se je izkrcal v južnoafriškem pristanišču [[Durban]] in sedel na vlak za [[Pretoria|Pretorio]]. Že na naslednji postaji je v njegov kupe vstopil belopolti poslovnež in zahteval, da zapusti vagon, čeprav sta imela enaki vozovnici. Ker mu Gandhi ni hotel ustreči, ga je sprevodnik vrgel z vlaka. V čakalnici za temnopolte je vso noč čemel na prtljagi in se šele proti večeru naslednjega dne odpeljal proti [[Pretorija|Pretoriji]]. V prostem času in tudi v interesu nekaterih bolj premožnih Indijcev je pričenjal z gibanji za ureditev bolj primerne zakonodaje za Indijce v Južni Afriki, kjer so kot najemni delavci bili v mnogočem v slabšem položaju kot temnopolti. Četudi je bilo doseženega zelo malo, je pridobil medijsko podporo. Njegova prava uveljavitev pa je bila posledica upora rudarjev proti izrazito belem prebivalstvu, ki je urejalo rudnike z krivično davčno ureditvijo. Satjagraha je bila prvič tu uporabljena na množični bazi, četudi so le redki rudarji vedeli za Ghandija in njegove ideje nenasilnega upora, a so sledili gibanju. Odziv je bil izjemen in uspešen, [[6. november|6. novembra]] [[1913]] so ga pri vodenju pohoda indijskih rudarjev [[Transvaal|Transvaala]] v Južnoafriški republiki zaprli, a ureditev je bila spremenjena, saj večina rudarjev ni hotela več delati, stavka pa se je širila iz solidarnosti do obale in naprej. Prisila k delu pa je jasno vodila do 10 smrti in zaprepadene mednarodne javnosti. Ghandi je bil izpuščen iz zapora, pritiski so se zmanjšali na obeh straneh in aprila 2014 je bila nemogoča davščina ukinjena v zakonodajnem postopku.<ref>{{Navedi knjigo|title = Zgodba o mojih eksprimentih z resnico|last = Gandhi|first = Mohandas K. Mahatma|publisher = Založba Modrijan|year = 2010|isbn = 978-961-241-437-5|location = Ljubljana|page = 400|cobiss = }}</ref>

V javno življenje je vstopil razmeroma pozno, šele leta [[1919]], ko so [[Velika Britanija|Britanci]] sprejeli zakon, ki je Indijcem odrekal številne pravice, oziroma zahteval, da so registrirani vnaprej s prstnimi odtisi in osebnimi podatki, ki za druge prebivalce imperija ne bi bili potrebni. V naslednjih 29 letih je postal središče [[politika Indije|indijske politike]]. Ves ta čas je ostajal zvest načelom svoje filozofije o nenasiju in borbi za resnico. Prizadeva si za ekonomsko neodvisnost Indije oziroma za samooskrbo, ki je za VelikoBritanski Britanijoimperij in gospodarstvo prostega trga bila tedaj daleč najbolj nevarna ideja, in zato nosi le doma napravljena tradicionalna oblačila in poveličuje kolo, s katerim so se ta preprosta oblačila izdelovala.

8.aprila 1919, ko se je odpravljal na protestno zborovanje v [[New Delhi]], so ga britanske oblasti ustavile in obrnile nazaj. Novica se je hitro razširila in razburila njegove privržence. Prišlo je do nemirov, v katerih je bilo ubitih nekaj ljudi, v Amritsarju jeso bilobili ob požigih ubitihubiti celo štirje Evropejci. Ghandi je bil pretresen, zdelopoleg sežrtev in škode, ki je bila povzročena, daje bila poškodovana tudi njegova medijska podoba; pridiga nenasilje, a njegovi pristaši so najbolj nasilni. Gandhi hitro prosi javnost za vsedržavni post v pokoro za vse smrti, a 10.aprila je britanski general svojim vojakom ukazal streljati na množico, ki se je zbrala na protestnem shodu. Ubili so 379 ljudi in, preko 1200 ranilije bilo ranjenih in obstreljenih.

Med letoma [[1920]] in [[1930]] je Gandhi pripravil zelo malo zborovanj in shodov, ki bi bili bolj odmevni in se ne bi končali preprosto s tem, da je zaprt in tako oddaljen od množic. Na teh shodih je Angleže pozival, da zapustijo Indijo. Vedno manj je bil prisoten v javnosti, [[Indijski nacionalni kongres]] ni več imel potrpljenja za politika, ki je bil v osnovi naperjen zgolj v samovlado in samoupravljanje, medtem, ko je Indija v mnogočem bila izrazito neenotna združba. Najodmevnejši shod in nastop se zgodi marca 1930, ko je organiziral pohod do 400 kilometrov oddaljene obale [[Indijski ocean|Indijskega oceana]], med počasnim pešačenjem pa objasnjeval, da bo na samem cilju pridobival sam svojo sol. S tem je protestiral proti zakonu, ki je Indijcem prepovedoval pridobivanje soli iz lastnega morja. Pohod je dobil dramatične razsežnosti, saj je nabiral ves čas okoli sebe množice in tudi medijsko pozornost. Gandhija so aretirali šele dolgo po tem, ko je že prišel na cilj in opravil kaznivo dejanje. Angleži so začeli izgubljati nadzor v velikih mestih, pridobivanje soli pa je postalo civilna nepokorščina, ki je imela povsem finančne posledice, četudi je bila prepredena s skorajda nacionalistično ekstazo svobode. Gandhija so izpustili in ga povabili na pogajanja v London. Dosegel ni nič, a angleška javnost je njegov obisk pospremila s simpatijami.

Ena pomembnejših projektov Gandhija pri pogajanju z imperijem o bodoči ustavi Indije je bilo vprašanje najnižjih kast, ki praviloma niso imeli nobenih pravic v ureditvi, kakršno je negovala sama vera in tradicija. Gandhi se je postavil zelo trdo za to, da se jim zagotovi znatno in sorazmerno zastopstvo v predstavniškem telesu po novi ustavi. Za pravice in mirno ureditev tega spora je gladovno stavkal in se pogajal podhranjen s predstavnikov izobraženih nedotakljivih, ki so prinesli v pogajanje britanski predlog, ki je nedotaknjene v celoti ločil od hindujske vere in jim dal enake pravice kot muslimanom in drugim skupnostim, ki so bile ločeno voljene, kar je bilo prav tako politično na dolgi rok težaven predlog.<ref>{{Navedi knjigo|title = Gandhi & Churchill: The Epic Rivalry that Destroyed an Empire and Forged Our Age|last = Herman|first = Arthur|publisher = Bantam|year = 2008|isbn = ISBN 1299100082|location = |page = |cobiss = }}</ref>