Zadrečka dolina: Razlika med redakcijama

'''Zadrečka dolina''' ali '''Gornjegrajska kotlina''' (tudi '''Gorogransko''') je največja stranska [[dolina]] [[Savinja|Savinje]], ki je. [[ime|Ime]] je dobila po reki [[Dreta|Dreti]].

Zadrečka dolina se razprostira ob reki Dreti. Začne se pod [[prelaz]]om [[Črnivec (prelaz)|Črnivec]] in konča pri [[Nazarje|NazarjihNazarjah]], kjer se Dreta izliva v Savinjo. Dolga je prekoveč kot 25 km. Svojsko in lepo dolino loči na [[sever]]u od preostale [[Zgornja Savinjska dolina|Zgornje Savinjske doline]] okoli 500 m visok gozdnati hrbet, ki ga domačini imenuje ''BrdaBrdo'', na jugu [[Menina planina]] od [[Tuhinjska dolina|Tuhinjske doline]] [[Menina planina]], na jugovzhodu pa masiv [[Dobrovlje (planota)|Dobrovelj]] od [[Spodnja Savinjska dolina|Spodnje Savinjske doline]] masiv [[Dobrovlje (planota)|Dobrovelj]].

Iz [[Šmartno ob Dreti|ŠmartnegaŠmartna ob Dreti]] vodi iz Zadrečke doline starodavna pot prekočez prelazaprelaz [[Lipa (prelaz)|Lipa]] in od tam na jugovzhod do [[Vransko|Vranskega]] ali na jugozahod do prelaza [[Slopi]] in dalje v Tuhinjsko dolino.

Zadrečka dolina je [[Tektonika plošč|tektonska]] udornina med [[Kamniško-Savinjske Alpe|Kamniško-Savinjskimi Alpami]] in [[Predalpski svet|predalpskim svetom]]. Nekateri imenujejo to območje po najbolj znanem kraju v dolini [[Gornji Grad|Gornjem Gradu]] tudi Gorogransko. [[Hribovje|Hribovita]] okolica kotline je močno [[gozd]]nata, zato je gospodarjenje z gozdom najpomembnejša gospodarska dejavnost. Naselbinska značilnost so po dnu kotline razložena naselja z manjšimi vaškimi jedri in samotne kmetije, raztresene po hribovju.

Med [[druga svetovna vojna|2.drugo svetovno vojno]] je bilo tu pomembno žarišče osvobodilnega gibanja in poleti [[1944]] tudi prvo osvobojeno ozemlje na [[Štajerska|Štajerskem]] s središčem v Gornjem Gradu. Ob cesti iz Gornjega Grada proti [[Radmirje|Radmirju]] stojita [[spomenik]] in [[grobnica]] 149 [[partizani|partizanom]], padlim decembra 1944.<ref>Slovenija, turistični vodnik, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002</ref>