Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta v Ljubljani: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m brisana koda za neustrezen članek, članek je popravljen |
|||
Vrstica 6:
'''Inštitut za psihologijo''' je leta 1951 ustanovil profesor [[Mihajlo Rostohar]]. Želel ga je ustanoviti že ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani, leta 1919, vendar mu je bilo to onemogočeno. Največ psiholoških discplin (občo, socialno in razvojno psihologijo, deloma tudi klinično) je na začetku predaval sam ustanovitelj. Za predmete, ki jih sam ni obvladal, je k sodelovanju povabil znanstvenike iz drugih ustanov. Leta 1954 je prof. dr. [[Zoran Bujas]] pričel predavati psihologijo dela in psihometrijo. Predaval je do leta 1978. Njegovo sodelovanje je bilo pomembno za nadaljnji razvoj stroke in inštituta. Oddelek je najprej deloval na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer so bile razmere zelo slabe. Predavalnico so si študentje in predavatelji delili z Oddelkom za pedagogiko in Oddelkom za filozofijo. Študij je bil empirično usmerjen, zato so bile laboratorijske in terenske vaje pomemben del programa. Zaradi tega so na oddelku potrebovali psihološke instrumente. Rostoharju je uspelo dobiti sredstva za nakup in izdelavo instrumentov, ki so jih potrebovali. Do leta 1959 je bil Rostohar predstojnik oddelka, predaval pa je do leta 1960. Učenci profesorja Rostoharja (npr. Ivan Toličič, Levin Šebek in [[Vid Pečjak]]) so po njegovi upokojitvi več let nosili breme razvoja slovenske [[psihologija|psihologije]].
Leta 1961, se je [[Inštitut za psihologijo]] preselil v sedanje prostore Filozofske fakultete in se preimenoval v Oddelek za psihologijo. Ustanovljene so bile katedre kot posebne pedagoško-znanstvene enote za posamezna psihološka področja. Razmere za delo in študij so se močno izboljšale. V tem študijskem letu so Rostoharjevi učenci prevzeli predavanja psiholoških predmetov. Pridružil se jim je dr. Nikola Rota (predaval je socialno psihologijo), ki ga je kasneje zamenjal prof. dr. Peršič. Študijskega leta 1961/62 so študij psihologije razdelili v dve smeri. Klinično smer in študij psihologije kot A- predmeta. Naslednjega leta so obstajale že tri smeri: klinična, industrijska in šolska. Leta 1969 so bile opuščene smeri na dodiplomskemu študiju, ki je postal enopredmeten, saj naj bi tako omogočili širšo strokovno razgledanost. Znanje, potrebno za specifične potrebe prakse, naj bi si diplomanti pridobili s specialističnim podiplomskim študijem.
Zanimanje za študij zgodovine je že od vedno veliko. Da ne bi veliko število študento preveč vplivalo na kakovost študija, so leta 1977 sprejeli omejitov vpisa na 60 študentov. Število se je potem še spreminjalo.
| |||