Mučeniki (Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| image = [[Slika:Platnica mučeniki 2.jpg|220px]]
| author = [[Anton Aškerc]]
| cover_artist =
| country = [[Avstro-Ogrska]]
| language = [[slovenščina]]
Vrstica 22:
| udk = 821.163.6-1
}}
Pesniška zbirka '''''Mučeniki''''' [[Anton Aškerc|Antona Aškerca]] je izšla leta 1906 v [[Ljubljana|Ljubljani]], založil jo je [[Lavoslav Schwentner]]. Zbirka ima 47 pesmi in ''Prolog''. Dogajanje je postavljeno nekje med letoma 1569 in 1635. V pesmi ''Aleksandrijska knjižnica'' poseže v leto 389. V zbirki je izrazil sočutje do upornikov zoper [[Protireformacija|protireformacijsko]] gibanje. Delo ima motive [[Protestantizem|protestantizma]] ([[luteranstvo]], branje biblije v slovenskem jeziku, odprava samostanov, proti celibatu, pokatoličevanje luteranov ...).
==Okoliščine nastanka==
Aškerc je pri enaindvajsetih letih vstopil v mariborsko bogoslovje, ker se je tolažil, da bo tam našel priložnost za razčiščevanje dvomov ob primerjanju tradicionalnega mišljenja in spoznanj sodobne znanosti, a se je dvom le povečal. Med snovmi iz slovenske zgodovine, ki so močno razvnemale Aškerčevo ustvarjalno domišljijo, je bilo tudi obdobje slovenske [[Reformacija|reformacije]] v drugi polovici 16. stoletja, saj je z uporabo te motivike v svojih pripovednih pesmih lahko izpovedal svoje misli o narodni prebuji, svobodoljubju in svobodoumju ter o socialni pravičnosti. Ob študiju zgodovinskih virov in literature o slovenskem
Leto prej, 1905, je Aškerc objavil zgodovinsko pesnitev ''Primož Trubar'', kjer je z motivi reformacije izrazil misli o narodnem prebujenju, svobodoljubju in socialni pravičnosti. Temu so sledili ''Mučeniki'', ki so neposreden plod negativnih ocen ''Primoža Trubarja''. V njej je Aškerc zbral in dvakrat bolj poudaril vse tisto, kar je vedel, da bo kritike še bolj ogorčilo. Pobudo mu je utegnil dati [[Josip Tominšek|Tominšek]] sam z izjavo o junaštvu protestantov, ki so zdržali v domovini. Aškercu pa ni bilo toliko do poveličevanja njihovih zaslug, ampak bolj do obtožbe njihovih zatiralcev, zato se je oprl na nekatera bolj ali manj zgodovinska imena iz protireformacije in jih opremil s svojo tendenco. V protestantih je videl prednike, začetnike tistega, za kar se je boril tudi on sam. Borili so se za prevod biblije v slovenščino in za opravljanje bogoslužja v ljudskem jeziku, ne v latinščini. Aškerca je skrbela zgodovinska resnica, da je bila slovenska reformacija, ki je vzbudila nastanek slovenske književnosti, poražena s strani protireformacije. Aškerc si je prizadeval uporabo slovenskega jezika v javnem uradovanju, za slovenske šole od osnovne prek gimnazije do vseučilišča ter pomen ljudskih knjižnic in ljudskih univerz. Aškerc je prevzel kar nekaj [[Primož Trubar|Trubarjevih]] idej: Trubar je menil, da je precejšen del katoliške maše malikovanje – Aškerc je iz istih razlogov tako na hitro maševal, Trubar je menil, da Marije in svetnikov ni treba posebej častiti – Aškerc je imel zaradi tega večkrat težave, Trubar je pridigal zoper spoved – Aškerc se je spovedovanja branil, Trubar se je boril proti vraževerju in proti izkoriščanju ljudske lahkovernosti – Aškerc prav tako.
Vrstica 45:
==Odmevi na zbirko==
"
"V katoliškem DS je Evgen Lampe že v januarski številki (19/1906, 55–56) priobčil namesto ocene oster apologetski napad na Aškerčeve ''Mučenike''. "Aškerčev pesniški genij je že davno opešal in Aškerc je sam kriv, da je tako, ker je vse njegovo mišljenje in prizadevanje naperjeno le na boj proti katoliški ideji. /.../ Tako suho pripovedovanje je brez iskrice poezije, prozaično in duhamorno, brez uma in srca, polno mrzlih fraz in ledenega, prisiljenega patosa, ponašanje s herezijo, v katero niti stihotvorec sam ne veruje." /.../." (Novak 1985:
==Viri==
| |||