Liberalizem: Razlika med redakcijama

Slovenci so se z nekaterimi zasnovami zgodnjega liberalizma seznanili že ob koncu 18. in začetku 19. stoletja (Jožefinska doba). Liberalno usmerjeni intelektualni izobraženci, študentje in duhovniki so bili glavni avtorji ''Zedinjene Slovenije''. Večina med njimi je naklonjenost do liberalnih idej povezovala z lojalnostjo cesarju in dinastiji, z zavračanjem avstrijskih oblasti. Po porazu revolucije v Avstriji leta 1848 ni bilo mogoče javno govoriti o liberalnih idejah. Vlada je v času neoabsulutizma odpravila večino liberalnih svoboščin oziroma liberalna načela je uveljavljala le v gospodarski politiki. Razmere so se spremenile z obnovitvijo politične monarhije po letu 1861. Z postopnim razvojem liberalnega gibnanjagibanja v Avstriji, se je krepilo tudi liberalno gibanje v slovenskih deželah. Liberalci so samostojno prvič nastopili leta 1872, ko so svoje geslo opredelili z naslednjimi beseda: "Vse za domovino, omiko in svobodo". Med najpomembnejše voditelje Slovenske liberalne stranke pred 1. svetovno vojno umeščajo Ivana Hribarja ter Ivana Tavčarja. Stranka je do 1. svetovne vojne ustavovila že vrsto društev in ustanov, eno od njih je bila Ljubljanska kreditna banka. Nekateri liberalni voditelji so v izjavah in člankih že pred razpadom Avstro-Ogrske (oktober 1918) zagovarjali zamisel o enotni Jugoslovanski državi. Z nastankom Jugoslavije kot države je nastopilo novo obdobje. Liberalni tabor je postal z ''Jugoslovansko demokratsko stranko'' ustanovljeno junija 1918, organizacijsko in politično enoten v programskem smislu ter glede enakopravne družbene vlogo in demokratičosti položaja žensk.