Liberalizem: Razlika med redakcijama

odstranjenih 1.510 zlogov ,  pred 4 leti
VSEBINA
m (vrnitev sprememb uporabnika Kukova (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 31.15.209.167)
(VSEBINA)
{{See also|Klasični liberalizem}}
 
[[Slika:En Mendigorría.jpg|thumb|250px|right|alt=Black and white engraving showing large numbers of soldiers arrayed against one another at the Battle of Mendigorría |[[Liberalizem and radicalizem v Španiji|Liberalci]] so se pripravljali za napad na [[Karlisti|Karliste]] v [[Bitka pri Mendigorríji|bitki pri Mendigorríji]] (1835), najpomembnejšem soočenju [[Prva Karlinška vojna|prve Karlinške vojne]]. Tako bitka in vojna sta povzročili hude poraze za konservativne Karliste. [[Karlinška vojna]]Vojna je bila dejavna v [[Španija|Španiji]] skozi vsevso 19. stoletje,. tako Karlisti nikoli niso uspeli prevzeti oblasti.]]
 
Liberalci so v 19. stoletju želeli razviti svet brez vladne intervencije ali pa vsaj brez prevelike vladne intervencije. Zavzemali so se za ideale [[Negativne svoboščine|negativnih svoboščin]], kar pomeni odsotnost prisile in brez zunanjih pritiskov.<ref>Heywood, p. 47.</ref> Verjeli so, da vlade predstavljajo veliko breme, inzato so hoteli vlado, ki se ne vmešava v življenja posameznikov.<ref>Heywood, pp. 47–8.</ref> Liberalci so se hkrati zavzemali tudi za širitev [[Državljanske pravice|državljanskih pravic]] in za povečanje obsega [[Prosti trg|prostega trga]] in [[Prosta trgovina|proste trgovine]].
Slednji način ekonomskega razmišljanja je bil formaliziran z [[Adam Smith|Adamom Smithom]] predstavil v svojem monumentalnem delu ''[[Wealth of Nations]]''(1776), ki revoluciarno vpliva na področja ekonomije in pa stanjestanja "nevidne roke" prostega trga kot mehanizemmehanizema samoregulacije, ki niso odvisna od zunanjih motenj.<ref>Heywood, p. 52.</ref> V zavetju liberalizma,''[[laissez-faire]]'' gospodarski sistem v 19. stoletju je nastal s polno trdnostjo, zlasti v Združenih državah Amerike in v Združenem kraljestvu.<ref>Heywood, p. 53.</ref>
 
Politično so liberalci videlvideli 19. stoletje kot prehod k doseganju obljub iz leta 1789. V Španiji so ''[[Liberalizem in radikalizem v Španiji|Liberalci]]'' bili prvi, ki so uporabljali besedo ''liberalno'' v političnem kontekstu ,<ref>Colton and Palmer, p. 479.</ref> borili so se za izvedbo [[Španske ustava leta 1812|ustave v letu 1812]] desetletja. To je pomenilo strmoglavljenje monarhije v letu 1820 kot del''[[Trienio Liberal]]''in [[Prve Karlinška vojna|zmaga nad]] konzervativnimi [[Karlisti]] v letu 1830. V Franciji, je [[Julijska revolucija|julijska revoluciji leta 1830]], kot jo opisujejo liberalni politiki in novinarji, odstranila Bourbon monarhijo in je pripeljala do podobnih uporov tudi drugod po Evropi.
 
Razočaranje zaradi hitrosti političnega napredka je sprožila še bolj gigantske [[revolucijeRevolucije leta 1848]]. Revolucije so zajele celotno avstrijsko cesarstvo, kot tudi nemške in italijanske države. Vlade so padle hitro. Liberalni nacionalisti so zahtevali ustavo v pisni obliki, predstavniške sklope, širšo volilno pravico in pa svobodo tiska.<ref name="Colton and Palmer, p. 510">Colton and Palmer, p. 510.</ref> [[Francoska Druga republika|Druga republika]] je bila razglašena v Franciji. Tlačanstvo je bila ukinjeno v Prusiji, Galiciji, na Češkem in na Madžarskem.<ref name="Colton and Palmer, p. 510"/> [[Klemens von Metternich|Metternich]] je šokiral Evropo, ko je v paniki odstopil in pobegnil v Veliko Britanijo.<ref>Colton and Palmer, p. 509.</ref>
 
Seveda pa revolucionarji niso vedno uspevali. Brez francoske pomoči bi Italijani bili [[prve italijanske vojne za neodvisnost|zlahka premagani]] ods strani Avstrijcev. Avstriji je tudi uspelo ustaviti nacionalna gibanja v Nemčiji in na Madžarskem, kar je skupaj s propadom [[Frankfurtski parlament|frankfurtskega parlamenta]] preprečilo poenotitipoenotenje nemške države v enoten narod. Brez zgornjih ukrepov Italijani in Nemci ne bi uspeli uresničiti svojih sanj po nacionalni enotnosti. Sardinijski premier, [[Camillo di Cavour]] je bil iznajdljivi liberalec, ki je razumel, da je edina učinkovita rešitev za Italijane bila osamosvojitev samo, vendar le zgolj če so Francozi na njihovi strani.<ref>Colton and Palmer, pp. 546–7.</ref> [[Napoleon III.]] se je strinjal z zahtevo CavourCavourja za pomoč in Francija je premagala Avstrijo v [[druge italijanske vojne za neodvisnost|francosko-avstrijski vojni]] v letu 1859, kar je bila odoločilnaodločilna poteza za italijansko neodvisnost. Združitev Nemčije je uspelo pod vodstvom [[Otto von Bismarck|OttaOttu von Bismarcka]], ki je zdesetkalpremagal sovražno Prusijo v vojni. za vojno, končno so poPo [[francosko-pruski vojni]] so leta 1871 razglasili Nemško cesarstvo v dvorani Hall of Mirrors v Versaillesu, s tem pa se je tudi končala druga faza programa za nacionalizacijo. Francozi so po izgubi v vojni razglasili [[Tretja francoska republika|Tretjo francosko republiko]] in preostanek francoske zgodovine se je pokazal v republiških očeh.
 
Le nekaj desetletij po francoski revoluciji, je liberalizem postal globalno gibanje. Liberalni in konzervativni boji v Španiji so se pojavili tudi v državah Latinske Amerike kotnatančneje stav MehikaMehiki in EkvadorEkvadorju. OdMed letaletoma 1857- in 1861 je v Mehiki je prišlo do krvave [[Reformistična vojna|vojaške reforme]] in pa veliko notranjih in ideoloških spopadov med liberalci in konservativci.<ref>Stacy, p. 698.</ref> Liberalno zmagoslavje se je pojavilo s podobnimi razmerami tudi v Ekvadorju. Podobno kot pri drugih narodih v vsej regiji je v času, ko je bil EcuadorEkvador namočen v krizo, so bili tudi tu ljudje razdeljeni med konkurenčnimi liberalnimi in konservativnimi tabori. Iz teh konfliktov, je [[Gabriel García Moreno|García Moreno]] uvedel konservativno vlado, ki je bila na koncu strmoglavljena v [[Liberalna revolucija leta 1895|liberalni revoluciji leta 1895]]. [[Ekvadorska radikalna liberalna stranka|RadikalniRadikalne liberalciliberalce]], ki so zrušili konservativce je vodil [[Eloy Alfaro]],. Bil je revolucionar, ki je izvedel različne družbeno-politične reforme, vključno z ločitvijo države inod cerkve,. Podprl je legalizacijalegalizacijo razveze zakonske zveze, in ustanovitvijoustanovil javnihjavno šolšolstvo.<ref>Handelsman, p. 10.</ref>
 
Čeprav so bili liberalci dejavni po vsem svetu vV 19. stoletju, se je v Veliki Britaniji oblikoval sodobni značaj liberalizma. Liberalna čustva so se sprostila po revolucionarnem obdobju prejšnjega stoletja, kar je na koncu pripeljalo do ustanovitve [[Liberalna stranka(VB)|Liberalne stranke]], ustanovljene leta 1859 iz različnih [[Radikali (VB)|radikalov]] in pa [[Whigovska(British politična stranka)|whigovskih]] elementov. Liberalci so imeli enega najbolj vplivnih britanskih ministrskih predsednikov - [[WilliamWilliama Ewart GladstoneGladstona]], ki je bil znan tudi kot ''Grand Old Man''.<ref>Cook, p. 31.</ref> Pod Gladstonom so liberalci reformirali izobraževanje, ločili [[Irska cerkev|Irsko cerkev]] ([[Irski Zakon o cerkvi 1869]]) od države in uvedli tajno glasovanje za lokalne in parlamentarne volitve. Po Gladstonu in po obdobju [[konservativne stranke (UK)|konservativne]] prevlade so liberalci v polni obliki vrnili [[Združeno kraljestvo splošne volitve 1906|splošne volitve leta 1906]], podprte z delavskim razredom volivcev, zaskrbljenim zaradi cen hrane. Po tej zgodovinski zmagi, so se liberalne stranke preusmerilapreusmerile od klasičnega liberalizma, inter postavile temelje za prihodnost Britanske [[Socialna država|socialne države]],. kiTa je sprejela različne oblike zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in pa pokojnine za starejše delavce.<ref>Heywood, p. 61.</ref> TaNova novasocialna vrsta liberalizma je zajela v večji del sveta v 20. stoletju.
 
=== Konflikti in obnova ===
[[Slika:National-insurance-act-1911.jpg|thumb|200px|right|alt=Leaflet, titled "Dawn of hope," showing a sick man being attended to by a doctor, with the caption "Support the Liberal government in their policy of social reform". |[[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Britanska]] brošura [[Liberalna stranka (UK)|Liberalne stranke]], ki je izrazila podporo [[Nacionalni zakon o zavarovanju 1911|Nacionalnemu Zakonu o zdravstvenem zavarovanju iz leta 1911]]. Zakonodaja, ki je koristna za bolne in brezposelne delavce, je prispevala mejnik v razvoju [[Socialno varstvo|socialnega varstva]].]]
 
V 20. stoletju se je začel razcvet liberalizma. [[Prva svetovna vojna]] se je pokazala kot velik izziv za liberalne demokracije, ki so na koncu porazile diktatorske države [[Centralne sile|Centralnih sil]]. Vojna je prispevala k propadu starejših oblik vladavin, vključno z [[imperiji]] in [[Dinastija|dinastičnimi državami]]. Število republik v Evropi se je doseglo 13 do konca vojne povečalo na trinajst v primerjavi s samo tremi na začetku vojne leta 1914.<ref>Mazower, p. 3.</ref> Ta pojav je postal očiten v [[Ruski imperij|Rusiji]]. Pred vojno, se je ruska monarhija povsem opomogla od [[Rusko-Japonska vojna|izgub na Japonskem]] in, političnem boju s [[Ustavno demokratska stranka|kadeti]], in močnem liberalnem bloku v [[Duma|Dumi]]. Soočanje z velikim pomanjkanjem osnovnih potrebščin je pripeljalo do [[Februarska revolucija|širokih nemirov v začetku leta 1917]],. [[Nikolaj II Rusija|carCar Nikolaj II]] je bil odstavljen v marcu, pokar treh stoletjih [[House of Romanov|Romanove vladavine]] inje omogočilo liberalcem razglasitev republike. Pod negotovim vodstvom [[Alexander Kerenski|Alexandra Kerenskega]] je [[Ruska začasna vlada|Začasna vlada]] slabo opravljala nadaljnje sodelovanje Rusije v vojni jeznih odzivov [[Petrogradski Sovjeti|Petrograjskih delavcev]], ki so se pomikali vse bolj v levo. [[Boljševiki]], [[Komunizem|komunistična]] skupina pod vodstvom [[Vladimir Lenin|Vladimirja Lenina]], je izkoristila politično priložnost iz te zmešnjave in začela [[Oktobrska revolucija|Drugo revolucijo]] v Rusiji še v istem letu. Komunistična zmaga je predstavljala velik izziv za liberalizem, kar je pripeljalo do rasti totalitarnih režimov, ki so se zaradi gospodarskih težav, ki so pretresli zahodni svet leta 1930, izkazali za zelo uničujoče.
 
Velika depresija je korenito spremenila liberalni svet. Prišlo je do zasnutka novega liberalizma v času prve svetovne vojne, vendar pa se je [[Socialni liberalizem|moderni liberalizem]] popolnoma izprsilrazcvetel leta 1930 kot odgovor na depresijo, ki je navdihnila [[John Maynard Keynes]] za revolucijo na področju ekonomije. [[Klasični liberalizem|Klasični liberalci]], kot so ekonomist [[Ludwig von Mises]], ki je podpiral predvsem [[prosti trg]], je navedel, da so bile optimalne gospodarske enote lahko učinkovito dodeljevanje sredstev-ki so sčasoma, z drugimi besedami, ki so prispevale k [[polni zaposlitvi]] in ekonomski varnosti.<ref>Shaw, pp. 2–3.</ref> Keynes pa je napadel [[Klasična ekonomija|klasično ekonomijo]] in njene privržence z utemeljitvijo, da popolnoma prosti trgi niso idealni in da je v težkih gospodarskih razmerah potrebno posredovanje in naložbe s strani države. Kjer na trgu ni ustrezno dodeljenih sredstev, morajo vladni ukrepi spodbudilispodbuditi gospodarstvo, dokler ne bi zasebna sredstva, ki so začeli znova-"glavna črpalka" vrste strategije, namenjeni za povečanje [[Industrijska proizvodnja|industrijske proizvodnje]].<ref>Colton and Palmer, p. 808.</ref>
 
Socialno liberalni program, ki se je začel s [[Franklin Delano Roosevelt|predsednikom Rooseveltom]] v Združenih državah Amerike, [[New Deal]], se je izkazal za zelo priljubljen pri ameriški javnosti.<ref>Whitfield, p. 485. ''Pred Franklinom D. Rooseveltom ni noben politik dobil tako priljubljene odobritve za program reform, ki so prinesele tako sistematičen zaključek drastičnih strukturnih sprememb v industriji in družbi. Socialni liberalizem, kot ga narekuje notranja politika iz New Deal-a v letih 1960, je označila mejo državne socialne dejavnosti, kot je določena in omejena z individualističnimi političnimi kulturami v ZDA.''</ref> Leta 1933, ko je Roosevelt prišel v pisarno, je [[Brezposelnost|stopnja brezposelnosti]] znašala približno 25 odstotkov.<ref>Auerbach in Kotlikoff,. p. 299.</ref> Velikost gospodarstva, merjena z [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnje|bruto nacionalnim proizvodom]], je padla na polovično vrednost, ki jo je imela začetku leta 1929 <ref>Dobson,. p. 264.</ref> Volilna zmaga Roosevelta in [[Demokratska stranka (ZDA)|demokratov]] je pripeljala do ogromnega javnofinančnega primanjkljaja in programa javnih del. Kljub temu je do leta 1935 stopnja brezposelnosti padla na le okrog 20 odstotkov. Dodatni državni primankljaj in gigantski program javnih del sprožen do druge svetovne vojne, je sčasoma potegnil ZDA iz velike depresije. Od leta 1940 do 1941 se je javna poraba povečala za 59 odstotkov, [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnja|bruto domači proizvod]] se je povečal za 17 odstotkov, brezposelnost je padla pod 10 odstotkov prvič po letu 1929.<ref>Knoop, p. 151.</ref> Do 1945 je velik javnofinančni primanjkljaj, [[Javni dolg]], znašal neverjetnih 120 odstotkov BDP-ja, vendar je stopnja brezposelnosti vseeno bila učinkovito odpravljena.<ref>Rivlin, p. 53.</ref> Večina držav, ki so se vlekle iz velike depresije so to storile s povečanjem [[Javnofinančni primankljaj|javnofinančnega primankljaja]] in močne intervencije s strani države.
 
Gospodarska kriza v tem obdobju je spodbudila razširjene nemire v evropskem političnem svetu, ki so pripeljali k vzponu [[Fašizem|fašizma]] kot ideologijoideologije in gibanjegibanja, ki je močno kritiziralo liberalizem.<ref>Perry et al., p. 759. Hitler writes that the chief principle of fascism is the following: ''to abolish the liberal concept of the individual and the Marxist concept of humanity, and to substitute for them the Volk community, rooted in the soil and united by the bond of its common blood''.</ref> V širšem smislu, fašistična ideologija je poudarjala [[Elitizem|elitezemelitizem]] in, absolutno vodstvo, zavrnitev [[Egalitarizem|enakosti]], in uvedbo [[patriarha|patriarhalne družbe]], podpornik vojne kot instrument za naravno vedenje ter odpravo domnevno slabših ali nečloveških skupin iz strukture naroda.<ref>Heywood, pp. 218–26.</ref> Fašistične in nacionalistične zamere iz leta 1930 so končno dosegle vrhunec v drugi svetovni vojni, v najsmrtonosnejšem konfliktu v zgodovini človeštva. [[Zavezniki iz druge svetovne vojne|Zavezniki]] so spreobrnili vojno v letu 1945 in njihova zmaga je postavila temelje za hladno vojno med komunističnimi državami in liberalnimi demokracijami. Hladna vojna je pokazala veliko ideološko konkurenco in več [[manjših vojn]]. Medtem ko so komunistične države in liberalne demokracije tekmovale drugdruga proti drugemudrugi, je [[Naftna kriza 1973|gospodarska kriza]] povzročila začasen odmik od KeynesianKenezianske ekonomije v mnogih zahodnih vladah. Ta klasična liberalna obnova, znana kot [[neoliberalizem]], je trajala do leta 1980 in 1990, karki je povzročilopovzročila gospodarsko privatizacijo industrij, ki so bile prej v državni lasti. Vendar pa je [[Finančna kriza 2007-2010|nedavna gospodarska kriza]] spodbudila [[2008-2009 Keynesian preporod|preporod KeynesianKenezianske ekonomske misli.]] Proti koncu 20. stoletja so komunistične države v [[Vzhodna Evropa|Vzhodni Evropi]] [[Revolucije leta 1989|propadle]], pri čemer so liberalne demokracije postale edina večja oblika vladanja. Na začetku druge svetovne vojne je bilo število demokracij po vsem svetu enako kot jih je to bilo pred štiridesetimi leti.<ref>Colomer, p. 62.</ref> Po letu 1945 so se liberalne demokracije začele zelo hitro širiti. Tudi konec leta 1974 se je približno 75 odstotkov vseh narodov štelo diktatorskih, zdaj pa je več kot polovica vseh držav demokratičnih.<ref>Diamond, cover flap.</ref> Vendar pa se liberalne demokracije še vedno soočajo s številnimi izzivi, vključno s širjenjem [[Terorizem|terorizma]] in pa rastjo verskega fundamentalizma.<ref>Wolfe, p. 257.</ref> Vzpon [[Ljudska republika Kitajska|Kitajske]] je tudi velik izziv zahodnega liberalizma, ki je kombinacija avtoritarne vlade in pa kapitalizma.<ref>Gifford, pp. 6–8.</ref>
 
== Filozofija ==
26

urejanj