Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama

Prav izenačitev teh dveh resničnosti, naravne in »nadnaravne«, čudežne, magične spominja na McHaleovo izenačitev različnih ontoloških ravni. Poleg tega Brian McHale opozarja tudi na »kratki stik«, torej pojavitev avtorja v besedilu, »ki se kaže v paradoksni interpenetraciji dveh resničnosti, ki sta sicer nezdružljivi.« <ref>McHale: Postmodernist Fiction. Methuen: New York and London, 1987</ref> Avtorjeva prisotnost naj bi nas opozorila na to, da je to, kar beremo, le fikcija. To je ena od lasnosti, zaradi katerih naj bi se magični realizem uvrščal v postmodernizem.

 

Se pa naštete lastnosti magičnega realizma postavijo na glavo ob Marquezovi izjavi: »Sem realist, ki poskuša opisati kolumbijsko resničnost tako zvesto, kot je mogoče,« kar nas zopet vrne k Carpentierjevi izjavi, da je Amerika kontinent, kjer fantastično in poetično privzemata realne razsežnosti.

A vendar je sklep Sto let samote metafikcijski – ko izgine pripoved, izgine junak. Je pa po drugi strani tudi obnovitev mitske strukture, v kateri realnost in pripoved obstajata na isti ravni (primer česar je tudi predhodnik postmodernizma, še en južnoameriški pisec, Jose Luis Borges).