Aeroderivativna plinska turbina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 1:
[[Slika:General Electric LM6000.jpg|sličica|General Electric LM6000]]
[[Slika:USS Bunker Hill (CG-52) LM2500 modules.jpg|sličica|Propulzivni modil z dvema LM2500 turbinama in reduktorjem]]
'''Aeroderivativna plinska turbina''' ([[angleščina|ang]]. Aeroderivative gas turbine) je vrsta [[plinska turbina|plinske turbine]], ki je bazirana na letalskih [[reaktivni motor|reaktivnih motorjih]] - največkrat [[turboventilatorski motor|turboventilatorskih]]. V bistvu so prirejeni letalski motorji, ki namesto potiska ustvarjajo mehansko delo na gredi. To se doseže s povečano turbino, ki proizvede karseda največ moči iz delovnega plina. Koncept je podoben kot pri [[turbopropelerski motor|turbopropelerskih]] in [[turbogredni motor|turbogrednih]] motorjih, ki prav tako proizvajajo mehansko delo, vendar se njih ne označuje kot aeroderivativne. Aeroderivativne turbine so ponavadipo navadi večjih moči (do 100 MW moči), za primerjavo največji turboprop [[Kuznecov NK-12]] razvija 15 000KM in turbogredni [[Lotarev D-136]] pa 11 400 KM. Navječje industrialne enogredne plinske turbine so sicer precej močnejše npr. Siemens SGT5-8000H razvije 340 MW s plinsko turbino in še dodatnim 180 MW s [[parna turbina|parno turbino]].
 
Uporabljajo se za generiranje elektrike, poganjanje črpalk na [[plinovod|plino]]- in [[naftovod]]ih, na naftnih vrtinah in za pogon ladij. Najdemo jih večinoma [[vojaške ladje|vojaških ladjah]], kjer je potreben močan, lahek in majhen motor. V nekaterih primerih ima ladja [[dizelski motor]], ko so potrebe po moči večje vklopi še plinsko turbino.
Vrstica 9:
Aeroderivativne turbine so tudi precej manjših dimenzij in so v nekaterih primerih tudi mobilne. Lahko delujejo na več vrst goriv in ne potrebujejo hlajenja. Krajši je tudi čas postavitve elektrarne.
 
Plinske turbine v elektrarnah imajo ponavadipo navadi samo eno gred, aeroderivativne pa največkrat dve (LMS ima 3). Aeroderivativne imajo krajši zagonjski čas in lahko tudi hitreje pospešijo do maksimalne moči, zato so idealne za vrhunce. Slabost plinskih turbin je, da ne delujejo z velikim izkoristkom pri delnih močeh (npr. 25%). Zato imajo vojaške ladje, kdaj tudi 4 turbine, ki jih zaženejo po potrebi.
 
Možna je tudi uporaba parnega cikla za povečanje izkoristka. Npr. [[General Electric LMS100]] ima izkoristek v enem ciklu 46%, z dodatnim parnim pa 53,8%. To je sicer manj kot dosežejo enogredne plinske npr. General Electric 9H series in Siemens SGT5-8000H, ki imata obe izkoristek 60% s parnim ciklom. Razlog je v tem, da je LMS100 prirejena za čimvečjo moč v enem ciklu, kar ni ugodno za dodatni parni cikel. Za večji skupni izkoristek ne pomeni, da se operira plinski del na največjem izkoristku, ampak se išče optimalno razmerje s parnim. Industrialne turbine z dodatnim parnim ciklom, proizvedejo okrog dve trejini moči na plinski turbini in okrog tretjino na parni. Je pa 46% v enem ciklu je rekord ali pa vsaj zelo blizu za plinske turbine. LM2500 ima 39% izkoristek, LM6000 pa 42%. Za primerjavo [[dvotaktni dizelski motor]]ji na tovornih ladjah imajo termodinamični izkoristek rahlo čez 50%, v prihodnosti bo najverjetnje 60%.