Giordano Bruno: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri |
pravopis |
||
Vrstica 54:
V avgustu 1591 je na povabilo beneškega plemiča Giovannija Mocenigota, Bruno napravil usodno napako s povratkom v Italijo. V tistem času ta poteza ni bila videti tvegana, saj so bile Benetke najbolj liberalne izmed vseh italijanskih držav. Napetosti v Evropi je začasno umirila smrt nepopustljivega papeža [[papež Sikst V.|Siksta V.]] leta 1290 in kratkotrajni pontifikati treh naslednjih papežev pred nastopom četrtega, Klemena VIII. leta 1292. Navarski kralj in francoski kronski princ [[Henrik IV. Francoski|Henrik Burbonski]] je francoski prestol lahko podedoval edino pod pogojem, da bi se spreobrnil v katolištvo, kar bi mu zagotovilo mir s podaniki. Iz tega razloga so postale razmere za Bruna (in hugenote) na splošno neugodne tudi v Franciji. Bruno je še vedno iskal akademsko podlago, s katero bi lahko razložil oz. pojasnil svoje teorije, kot po naključju pa je izvedel, da je mesto vodje matematike na [[Univerza v Padovi|Univerzi v Padovi]] prosto, zato je skoraj odšel tja. Pozno poleti leta 1591 je začel zasebno predavati nemškim študentom in obenem sestavil ''Praelectiones geometricae'' (»Predavanja o geometriji«) in ''Ars deformationum'' (»Umetnost deformacije«). Na začetku zime se je izkazalo, da ne bo sprejet na čelo univerze (mesto so ponudili [[Galileo Galilei|Galileju]] leta 1592), zato se je razočaran vrnil v Benetke, kot gost Moceniga, in sodeloval v razpravah beneške aristokracije. Brunova svoboda se je končala takrat, ko se je odpravljal v Frankfurt izdati novo knjigo. Bruno je bil aretiran leta 1592, zaradi njegovih heretičnih teorij. Ker se je želel izogniti kazni, se je zagovarjal z manj pomembnimi teološkimi problemi in poudarjanjem filozofije namesto teologije.
Po tem, ko je bil Bruno dve leti zaprt, so ga beneške oblasti leta 1593 predale Rimu v roke [[papeška inkvizicija|papeški inkviziciji]]. Inkvizicijska obtožnica ga je bremenila zagovarjanja obstoja mnogih svetov in neskončnosti vesolja, zanikanja troedinosti Boga,<ref>kar je bila zelo resna obtožba, že sama po sebi zadostna za smrtno kazen s sežigom.</ref> Marijinega deviškega spočetja, vstajenja Jezusa itd. Inkvizicijska preiskava v Rimu je trajala sedem let, v tem času pa je bil zaprt v stolpu Nona. Bruno se je skozi sojenje po eni strani v ključnih teoloških zadevah pokoril Cerkvi, a vseeno skušal ostati zvest svojim filozofskim načelom, še posebej prepričanju o obstoju
Navsezadnje je bil 20. januarja 1600 vseeno spoznan za krivega; papež [[papež Klemen VIII.|Klemen VIII.]] je odredil, da mora biti obsojen kot nepoboljšljiv heretik. Njegova [[unitarijanstvo|unitarijanska]] prepričanja so bila zadosten razlog za smrtno obsodbo. Inkvizicija ga je izobčila iz katoliške cerkve in obsodila na smrt, Bruno pa je razsodbo sprejel z besedami: »Vi, ki sodbo izrekate, se je bojite bolj kot jaz, ki jo sprejemam.« Po tem, ko so ga izročili posvetnim oblastem, je bil 17. februarja 1600 zažgan na grmadi na rimskem trgu Campo del Fiori. Pred usmrtitvijo so mu z ostjo prebodli jezik, češ da je imel »zloben jezik«. Njegove posmrtne ostanke so odvrgli v reko [[Tibera|Tibero]], vsa Brunova dela pa so se znašla na seznamu prepovedanih knjig ([[Index Librorum Prohibitorum]]).
| |||