Vojska v sasanidskem imperiju: Razlika med redakcijama

Ardašir je obnovil pragmatičen Ahamenidski vojaški ustroj, obdržal legendarne katafrakte, ki so se pojavili v partskem obdobju, in uvedel nove tehnike pri izdelavi oklepov ter tehnik obleganja mest. Učinkoviti vojaški ustroj je kasneje vplival na širjenje države in iranski državi zagotovil 400 let statusa velesile v zahodni Evraziji skupaj z rimskim imperijem in kasneje vzhodnorimskim cesarstvom. Sasanidska vojska je ščitila iranski imperij pred vdorom nomadskih srednjeazijskih ljudstev kot so Heptaliti in Turki; prav tako pa je na zahodni meji imperija bila večno vojno proti rimskemu imperiju.

 

V karakterju vojskovanja se je sasanidska vojska močno razlikovala od predhodne ahamenidske. Najopaznejša sprememba, ki jo je prinesel čas, je bila praktična opustitev bojnega voza za rabo v bitki; pomembnejši poudarek pa so dajali na razvijanju otredov z bojnimi sloni. Zelo priljubljen je postal katafrakt po partskem vzoru, prav tako pa lažje enote kot so lokostrelci na konju. Vojska je bila razdeljena na štiri glavne tipe vojakov: navadno pehoto, lokostrelce, konjenike, in upravljalce slonov.

 

Divizija vojske (''spāh'') je bila razdeljena na večje otrede (''gondai'') in manjše stotnije (''vaštai'').

 

Erān Spahbed: Vrhovni poveljnik (dobesedno: general vsega Irana), vzporedno z rimskim vojaškim magistrom (''Magister Militum'').

Spāhbed: General ene vojske.

Gond Sālār: Poveljnik večje divizije (gonda).

 

Hrbtenica vojske v sasanidskem obdobju je bila težka konjenica, kjer je bil tudi konj v celoti pokrit z oklepom. Legendarni katafrakti; konjenica po zgodnejšem partskem modelu, je bila sestavljena iz plemičev pomembnih rodbin ("velikih hiš") ter visokih državnih uradnikov, ki so bili poklicni vojaki podvrženi strogemu vojaškemu urjenju v strateškem načrtovanju in fizičnem boju. V vojaški strategiji je bila konjenica najpomembnejši element. Tehnike iranskih konjenikov so prevzeli tudi Rimljani, Arabci in Turki. Njihovo orožje, bojne tehnike, vojaške medalje, in tudi civilni dvorni običaji ter moda oblačenja so zelo močno vplivali na vzhodnorimske sosede. Rimljani so po vzoru iranske elitne konjenice uvedli katafraktarije in klibanarije.

 

Poleg omenjenih elitnih enot v slogu katafraktov oz. klibanarijev, pa tudi lahka konjenica, srednja konjenica oborožena s kopjem in ščitom, lokostrelci na konju, in bojni slonovi.

 

Napad težke konjenice so praviloma spremljali bojni sloni in lokostrelci na konju, ki so na sovražnika streljali z razdalje. Otredi bojnih slonov so bili novačeni v Indiji. V boju na ravnem terenu so bili zelo učinkoviti, veliko se je stavilo na to da bitko odločijo prav bojni slonovi. Otredi s sloni so bili pod vodstvom posebnega častnika znanega kot ''Zend−hapet'', oz. "poveljnik Indijcev". Orjaški sloni so na bojišču delovali kot premični bojni sloni. Zaradi zastrašujočega učinka na sovražnika so pogosto zdrobili formacijo, kar so izkoristile druge enote za uspešno nadaljevanje bitke.

 

Večina pehote so bili lahki naborniki s kopji podobno kot v ahamenidskem obdobju; ti so bili nanovačeni po potrebi in navadno niso bili dobro izurjeni. Vzhodnorimski zgodovinar Prokopij je opisal lahko pehoto svojih sosedov kot "uboge kmete, ki prihajajo na bojišče samo za to, da bi kopali skozi zidove, in obirali pobite sovražnike, večinoma pa da služijo vojakom (elitnemu savaranu)". V nekaterih bitkah je bila predstavljena tudi elitna težka pehota, ki je bila redkost, saj je višji sloj praviloma služil v obliki konjenice. To so bili dobro plačani vojaki v oklepu, ki so po grško-rimskem vzoru nosili težki oklep, ščit, meč, in eno ali več metalnih kopij. Najbolj znane province imperija, ki so dobavljale elitno težko pehoto so bile na severu Irana; primer je Dajlam ob kaspijskem morju.

 

Poleg tega še druga lahka pehota, kot npr. Kurdski metalci kopja.

 

Podobno kot Rimljani, so tudi Sasanidi poznali taktiko obleganja obzidanih mest in sofisticirane oblegovalne naprave. Med te uvrščamo ročno ali stacionarno balisto/samostrel (''čarh''), katapult, oblegovalni oven, oblegovalni stolp in podkopavanje zidov.

 

Ta plemiški razred se je oblikoval že v partskih časih in nadaljeval v sasanidskih, kjer so ''Azadani'' (svobodni plemiči), postali zelo vplivna aristokratska politična in vojaška sila. Iranskega cesarja so spremljali v bitki in dokazovali legendarno disciplino ter pogum. Azadani so branili svoj status "naslednikov antičnih arijskih zavojevalcev" in vladarjev nad maso nearijskega kmečkega prebivalstva; čeprav je v njihovem času minilo že dva tisočletja odkar je večina prebivalcev iranskega platoja Arijcev (Irancev). Ti aristokrati so upravljali različne državne funkcije na regionalni ravni in živeli na račun dobička iz svojih posesti. Najprestižnejši otred konjenice iz azadanov je bil ''asvaran'', ki je navadno odločil izid bitke.