Alma Maksimiljana Karlin: Razlika med redakcijama

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila očetu Jakobu Karlinu, ki je bil [[major]] [[Avstro-Ogrska|avstro-ogrske]] [[vojska|vojske]], in materi Wilibaldi, [[učitelj]]ici na celjski dekliški šoli. Oče Jakob je umrl leta [[1898]] zaradi [[jetika|jetike]], ko je imela osem let. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko. V družini so govorili nemško. Zgodaj je pokazala smisel za [[glasba|glasbo]], [[umetnost|risanje]], še najbolj pa za učenje tujih jezikov.

 

 

V začetku [[prva svetovna vojna|1. svetovne vojne]], leta [[1914]], se je morala umakniti na [[Švedska|Švedsko]] in [[Norveška|Norveško]], ker je bila kot državljanka [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] v [[London]]u nezaželjena. Leta [[1918]] se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v slikanju in se dodatno učila [[zemljepis]]a, [[zgodovina|zgodovine]], [[naravoslovje|naravoslovja]], [[botanika|botanike]] in [[zoologija|zoologije]]. 24. novembra [[1919]] pa je že odšla na pot in bila zdoma vse do leta [[1928]]. Po dolgem čakanju je dobila vizo za [[Japonska|Japonsko]]. V tem času je prepotovala velik del sveta in med drugim obiskala [[Južna Amerika|Južno Ameriko]] in [[Severna Amerika|Severno Ameriko]], [[Daljni vzhod]], Tihomorske otoke, [[Avstralija|Avstralijo]] in [[Azija|Azijo]]. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih [[časopis]]ih in [[revija]]h, med drugim tudi v glasilu celjskih [[Nemci|Nemcev]] ''[[Cillier Zeitung]]'', v nemška časopisa ''Neue Illustrierte Zeitung'' in ''Der deutsche Bergknappe''. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila [[Indija]], od koder se je januarja leta 1928, vrnila v Celje.