|
Napoleon je vladal kot [[prvi konzul]] približno pet let, s centralizacijo moči in racionalizacijo birokracije na tej poti. [[Napoleonove vojne]], dedič revolucionarnih državnih ukrepov proti starim monarhijam v Evropi, so se začele leta 1805 in so trajale deset let. Skupaj s svojo pehoto in [[mušketa]]mi Charleville so [[Grande Armée|Francoski vojaki]] prisostvovali v drugih delih evropske celine. Ti ukrepi so bili: likvidacija [[Fevdalizem|fevdalnega sistema]], liberalizacija [[Zasebna lastnina|zasebne lastnine]], odprava [[Ceh]]ov, legalizacija [[Ločitev|ločitve zakonske zveze]], razpad [[geto|judovskega geta]], propad [[španska inkvizicija|inkvizicije]], trajno uničenje [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], odprava cerkvenih sodišč in verske oblasti, vzpostavitev [[Metrični sistem enot|metričnega sistema enot]] in [[enakost pred zakonom]] za vse moške <ref>Colton in Palmer. pp. 428–9.</ref> Napoleon je zapisal, da "narodi Nemčije, Francije, Italije in Španije želijo enakost pred zakonom in liberalne ideje, "<ref name="Colton and Palmer, p. 428">Colton and Palmer, p. 428.</ref> nekateri zgodovinarji kažejo na to, da je bil prvi človek, ki je uporabljal besedo ''liberalno'' v političnem smislu.<ref name="Colton and Palmer, p. 428"/> Eden zgodovinar je opisal, da je uporabljal metodo "civilne diktature," ki je "potegnila svojo legitimnost iz neposrednih posvetovanj z ljudmi, v obliki plebiscita".<ref>Lyons, p. 111.</ref> Napoleon ni vedno živel z liberalnimi ideali, za katere se je zavzemal. Njegov najbolj trajen dosežek, [[Napoleonov zakonik|civilni zakonik]], je služil kot "predmet posnemanja po vsem svetu,"<ref>Lyons, p. 94.</ref> podpiral pa je nadaljnje diskriminacije žensk pod geslom "naravni red".<ref>Lyons, pp. 98–102.</ref> [[Prvo francosko cesarstvo]] je na koncu propadlo leta 1815, vendar je to obdobje kaosa in revolucije predstavilo svetu novo gibanje in ideologijo, ki bo kmalu romala po vsem svetu.
=== Otroci revolucije ===
{{See also|Klasični liberalizem}}
[[Slika:En Mendigorría.jpg|thumb|250px|right|alt=Black and white engraving showing large numbers of soldiers arrayed against one another at the Battle of Mendigorría |[[Liberalizem and radicalizem v Španiji|Liberalci]] so se pripravljali za napad na [[Karlisti|Karliste]] v [[Bitka pri Mendigorríji|bitki pri Mendigorríji]] (1835), najpomembnejšem soočenju [[Prva Karlinška vojna|prve Karlinške vojne]]. Tako bitka in vojna sta povzročili hude poraze za konservativne Karliste. [[Karlinška vojna]] je bila dejavna v [[Španija|Španiji]] skozi vse 19. stoletje, tako Karlisti nikoli niso uspeli prevzeti oblasti.]]
Liberalci so v 19. stoletju želeli razviti svet brez vladne intervencije ali pa vsaj brez prevelike vladne intervencije. Zavzemali so se za ideale [[Negativne svoboščine|negativnih svoboščin]], kar pomeni odsotnost prisile in brez zunanjih pritiskov.<ref>Heywood, p. 47.</ref> Verjeli so, da vlade predstavljajo veliko breme in so hoteli vlado, ki se ne vmešava v življenja posameznikov.<ref>Heywood, pp. 47–8.</ref> Liberalci so se hkrati zavzemali tudi za širitev [[Državljanske pravice|državljanskih pravic]] in za povečanje obsega [[Prosti trg|prostega trga]] in [[Prosta trgovina|proste trgovine]].
Slednji način ekonomskega razmišljanja je bil formaliziran z [[Adam Smith|Adamom Smithom]] v svojem monumentalnem delu ''[[Wealth of Nations]]''(1776), ki revoluciarno vpliva na področja ekonomije in pa stanje "nevidne roke" prostega trga kot mehanizem samoregulacije, ki niso odvisna od zunanjih motenj.<ref>Heywood, p. 52.</ref> V zavetju liberalizma,''[[laissez-faire]]'' gospodarski sistem v 19. stoletju je nastal s polno trdnostjo, zlasti v Združenih državah Amerike in v Združenem kraljestvu.<ref>Heywood, p. 53.</ref>
Politično so liberalci videl 19. stoletje kot prehod k doseganju obljub iz leta 1789. V Španiji so ''[[Liberalizem in radikalizem v Španiji|Liberalci]]'' bili prvi, ki so uporabljali besedo ''liberalno'' v političnem kontekstu ,<ref>Colton and Palmer, p. 479.</ref> borili so se za izvedbo [[Španske ustava leta 1812|ustave v letu 1812]] desetletja. To je pomenilo strmoglavljenje monarhije v letu 1820 kot del''[[Trienio Liberal]]''in [[Prve Karlinška vojna|zmaga nad]] konzervativnimi [[Karlisti]] v letu 1830. V Franciji, je [[Julijska revolucija|julijska revoluciji leta 1830]], kot jo opisujejo liberalni politiki in novinarji, odstranila Bourbon monarhijo in je pripeljala do podobnih uporov tudi drugod po Evropi.
Razočaranje zaradi hitrosti političnega napredka je sprožila še bolj gigantske [[revolucije leta 1848]]. Revolucije so zajele celotno avstrijsko cesarstvo, nemške in italijanske države. Vlade so padle hitro. Liberalni nacionalisti so zahtevali ustavo v pisni obliki, predstavniške sklope, širšo volilno pravico in pa svobodo tiska.<ref name="Colton and Palmer, p. 510">Colton and Palmer, p. 510.</ref> [[Francoska Druga republika|Druga republika]] je bila razglašena v Franciji. Tlačanstvo je bila ukinjeno v Prusiji, Galiciji, na Češkem in na Madžarskem.<ref name="Colton and Palmer, p. 510"/> [[Klemens von Metternich|Metternich]] je šokiral Evropo, ko je v paniki odstopil in pobegnil v Veliko Britanijo.<ref>Colton and Palmer, p. 509.</ref>
Seveda pa revolucionarji niso vedno uspevali. Brez francoske pomoči bi Italijani bili [[prve italijanske vojne za neodvisnost|zlahka premagani]] od Avstrijcev. Avstriji je tudi uspelo ustaviti nacionalna gibanja v Nemčiji in na Madžarskem, kar je skupaj s propadom [[Frankfurtski parlament|frankfurtskega parlamenta]] preprečilo poenotiti nemške države v enoten narod. Brez zgornjih ukrepov Italijani in Nemci ne bi uspeli uresničiti svojih sanj po nacionalni enotnosti. Sardinijski premier, [[Camillo di Cavour]] je bil iznajdljivi liberalec, ki je razumel, da je edina učinkovita rešitev za Italijane bila osamosvojitev samo, če so Francozi na njihovi strani.<ref>Colton and Palmer, pp. 546–7.</ref> [[Napoleon III.]] se je strinjal z zahtevo Cavour za pomoč in Francija je premagala Avstrijo v [[druge italijanske vojne za neodvisnost|francosko-avstrijski vojni]] v letu 1859, kar je bila odoločilna poteza za italijansko neodvisnost. Združitev Nemčije je uspelo pod vodstvom [[Otto von Bismarck|Otta von Bismarcka]], ki je zdesetkal sovražno Prusijo v vojni za vojno, končno so po [[francosko-pruski vojni]] leta 1871 razglasili Nemško cesarstvo v dvorani Hall of Mirrors v Versaillesu, s tem se je tudi končala druga faza programa za nacionalizacijo. Francozi so po izgubi v vojni razglasili [[Tretja francoska republika|Tretjo francosko republiko]] in preostanek francoske zgodovine se je pokazal v republiških očeh.
Le nekaj desetletij po francoski revoluciji, je liberalizem postal globalno gibanje. Liberalni in konzervativni boji v Španiji so se pojavili tudi v državah Latinske Amerike kot sta Mehika in Ekvador. Od leta 1857-1861 je v Mehiki je prišlo do krvave [[Reformistična vojna|vojaške reforme]] in pa veliko notranjih in ideoloških spopadov med liberalci in konservativci.<ref>Stacy, p. 698.</ref> Liberalno zmagoslavje se je pojavilo s podobnimi razmerami tudi v Ekvadorju. Podobno kot pri drugih narodih v vsej regiji je v času, ko je bil Ecuador namočen v krizo, so bili tudi tu ljudje razdeljeni med konkurenčnimi liberalnimi in konservativnimi tabori. Iz teh konfliktov, je [[Gabriel García Moreno|García Moreno]] uvedel konservativno vlado, ki je bila na koncu strmoglavljena v [[Liberalna revolucija leta 1895|liberalni revoluciji leta 1895]]. [[Ekvadorska radikalna liberalna stranka|Radikalni liberalci]], ki so zrušili konservativce je vodil [[Eloy Alfaro]], revolucionar, ki je izvedel različne družbeno-politične reforme, vključno z ločitvijo države in cerkve, legalizacija razveze zakonske zveze, in ustanovitvijo javnih šol.<ref>Handelsman, p. 10.</ref>
Čeprav so bili liberalci dejavni po vsem svetu v 19. stoletju, se je v Veliki Britaniji oblikoval sodobni značaj liberalizma. Liberalna čustva so se sprostila po revolucionarnem obdobju prejšnjega stoletja, kar je na koncu pripeljalo do ustanovitve [[Liberalna stranka(VB)|Liberalne stranke]], ustanovljene leta 1859 iz različnih [[Radikali (VB)|radikalov]] in pa [[Whigovska(British politična stranka)|whigovskih]] elementov. Liberalci so imeli enega najbolj vplivnih britanskih ministrskih predsednikov - [[William Ewart Gladstone]], ki je bil znan tudi kot ''Grand Old Man''.<ref>Cook, p. 31.</ref> Pod Gladstonom so liberalci reformirali izobraževanje, ločili [[Irska cerkev|Irsko cerkev]] ([[Irski Zakon o cerkvi 1869]]) od države in uvedli tajno glasovanje za lokalne in parlamentarne volitve. Po Gladstonu in po obdobju [[konservativne stranke (UK)|konservativne]] prevlade so liberalci v polni obliki vrnili [[Združeno kraljestvo splošne volitve 1906|splošne volitve leta 1906]], podprte z delavskim razredom volivcev, zaskrbljenim zaradi cen hrane. Po tej zgodovinski zmagi, so se liberalne stranke preusmerila od klasičnega liberalizma in postavile temelje za prihodnost Britanske [[Socialna država|socialne države]], ki je sprejela različne oblike zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in pa pokojnine za starejše delavce.<ref>Heywood, p. 61.</ref> Ta nova vrsta liberalizma je zajela v večji del sveta v 20. stoletju.
=== Konflikti in obnova ===
{{škrbinski razdelek}}
== Psihologija ==
Na osebna politična prepričanja lahko vplivata tako dednost kot okolje. Raziskava znanstvenikov izvedena na Harvardu in Univerzi v Kaliforniji v San Diegu leta 2010 meni, da je liberalizem vsaj delno razložen z genetsko nagnjenostjo k motnji, ki išče novosti. Študija je ugotovila pozitivno korelacijo med prisotnostjo 7R variante DRD4 gena, [[dopamin]]skega receptorja gena in osebne težnje, da imajo liberalne poglede, vendar le pod pogojem, da imajo "velike socialne mreže", opredeljene v raziskavi, z več kot deset prijatelji v srednji šoli<ref>http://news.discovery.com/human/is-there-a-liberal-gene.html</ref>
== Glej tudi ==
|
