Pet zdravilnih zvokov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Posamezni zvoki: pp |
m →Zgodovina: pp |
||
Vrstica 3:
==Zgodovina==
Po legendi naj bi pred tisočletji neki učitelj čigunga redno vadbo petih zdravilnih zvokov za [[Pet elementov (Wu Xing)|pet elementov]] in s tem za organe, povezane s temi elementi, predpisal tedanjemu cesarju, ki je težko zadovoljil množico svojih žena, z redno vadbo pa naj bi si vladar okrepil svojo seksualno moč in si podaljšal življenje.<ref>Škratkov blog. (2011): Internetni vir.</ref> Odtlej naj bi se znanje o teh glasovnih vajah do nedavnega kot skrivnost ohranjalo v cesarskem [[Prepovedano mesto|Prepovedanem mestu]] in sicer kot zvok »kong« za element zemlje, »šang« za element kovine in »ciao« za element vode, »džəng« za element lesa in »ü« za element ognja.<ref name="SB2">Škratkov blog. (2014). Internetni vir.</ref> V ohranjenih zgodovinskih virih je pet zdravilnih zvokov sprva opisanih kot pet [[glasbena nota|glasbenih tonov]] in sicer »kung« predstavlja ton »do«, »šang« ton »re«, »džiao« ton »mi«, »džə« ton »so« in »ü« ton »la«.<ref>Walters, D. (2005): str. 49.</ref> Med zaporedjem vaj, ki naj bi prišle iz Prepovedanega mesta in zaporedjem tonov torej obstaja popolno skladje. Takšno izvajanje petih zdravilnih zvokov najdemo v duhovnosti, ki jo je v Slovenijo prinesla mojstrica [[Aiping Wang Fülepp|Aiping Wang]].<ref name="Spr"/>
Vseh pet zdravilnih zvokov je omenjenih že v knjigi Jue Ling, ki je bila napisana pred letom 240 pr.n.š, zvoki oziroma glasbeni toni pa so v skladu z doktrino petih elementov omenjeni kot »džiao« za element lesa, »džə« za element ognja, »kung« za element zemlje, »šang« za element kovine in »ü« za element vode.<ref>Walters, D. (2005): str. 159, 164, 174.</ref> V začetku 1. stoletja pr.n.š. je vseh pet zvokov kot »kung«, »šang«, »džə«, »džiao« in »ü« v svoji knjigi omenil tudi astronom Sima Džjan.<ref>Walters, D. (2005): str. 193, 229.</ref> Čeprav si elementi sledijo v zaporedju zemlja – kovina – voda – les – ogenj, glasbene note pa kot »do – re- mi- (fa)–so- la«, so v obeh najstarejših zgodovinskih virih note s posameznimi zvoki povezane tako, da zaporedji nista povsem usklajeni.
| |||