Odpre glavni meni

Spremembe

dodan 1 zlog ,  pred 4 leti
m
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti buržoaznim prežitkom, ki ovirajo napredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
 
Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani KP, ki jih je predstavljala Maova tretja žena Džang Čing, in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil [[Deng Xiaoping]]. V nasledstvenem boju je zmagal Deng, ki je nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalne politike svojega predhodnika. Deng Xiaopingovo vizijo nadaljnjega družbenega razvoja Kitajske in odnosa do kitajske zgodovine najbolje ponazori njegov domnevni izrek, da »''ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši''."« <ref>iz ''Hung Li China's Political Situation and the Power Struggle in Peking'' (1977), s. 107</ref>. Maovo telo in ideje so balzamirali in razstavili na [[Trg nebeškega miru|osrednjem pekingškem trgu]], državo pa so postopoma začeli odpirati svetu in mednarodnem kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj. Kitajska je le v dveh desetletjih postala gospodarska velesila.
 
== Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem ==