Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 441 zlogov ,  pred 4 leti
m
 
== Življenjepis ==
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta<ref>Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen.</ref> in striktne budistke Wen Qimei. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga. Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georga Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.
===Zgodnja revolucionarna leta===
Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georga Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.
 
Kitajsko komunistično partijo sta leta 1921 ustanovila že omenjeni knjižničar Li Dazhao in marksistični somišljenik [[Chen Duxiu]], Mao pa je mestu Changsha, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo KP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v [[Šanghaj]]ju, Pekingu, [[Wuhan]]u, [[Guangdong|Kantonu]] in [[Jinan]]u, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske komunistične partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. Na drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je KP po [[Lenin]]ovem nasvetu pridružila Ljudska narodna stranka [[Kuomintang]] (KMT) z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu KP izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl ustanovitelj kitajske republike [[Sun Yat-sen]], nasledil pa ga je Čangkajšek, ki se je sčasoma zapostavil marksistične ideale na račun nacionalističnih.
V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja [[prolatariat]]a, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.
 
===Državljanska vojna===
Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Shaanxi]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. Maova KP je nazadnje premagala nacionaliste. Komunisti so 1. oktobra 1949 ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, [[Čangkajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.
 
===Voditelj Kitajske===
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja KP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je KP v skladu s plansko ekonomsko vizijo modernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do [[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo reakcionarji in kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 sta se prej zelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza politično razšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “[[Kulturna revolucija|Kulturno revolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki jo je politično dovzetna mladina gonila proti starim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je utrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki jim je dal pooblastila za obračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo zvesto izpolnjeval Maove nauke, kar je vodilo v teror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot milijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Ko pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je v konflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti zastarelemuburžoaznim inprežitkom, tradicionalnemuki načinuovirajo mišljenjanapredovanje revolucije v komunizem. Čeprav je nasilje postopoma upadalo, se je kulturna revolucija končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. Z njo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
{{v delu}} skozi leta izgubljala svojo moč, se je končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. S kulturno revolucijo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.
 
Po Maovi smrti se je vnel oster boj za nasledstvo med radikalnimi člani PartijeKP, ki jih je predstavljala Maova tretja žena Džang Čing, in zmernimi pragmatičnimi voditelji, ki jih je vodil [[Deng Xiaoping]]. V nasledstvenem boju je zmagal Deng, ki je nemudoma končal kulturno revolucijo in opustil radikalne politike svojega predhodnika. Deng Xiaopingovo vizijo nadaljnjega družbenega razvoja Kitajske in odnosa do kitajske zgodovine najbolje ponazori njegov domnevni izrek, da »''ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši."« <ref>iz ''Hung Li China's Political Situation and the Power Struggle in Peking'' (1977), s. 107</ref>. Maovo telo in ideje so mavzaleralibalzamirali in razstavili na [[Trg nebeškega miru|osrednjem pekingškem trgu]], državo pa so postopoma začeli odpirati svetu in mednarodnem kapitalizmu, kar je prineslo nagel gospodarski razvoj. Kitajska je le v dveh desetletjih postala gospodarska velesila.
 
== Vpliv Marxa na Maovo vodenje Kitajske in maoizem ==