Mao Cetung: Razlika med redakcijama

Združeni KP in KMT sta s skupnimi močmi premagala samopašne kitajske vojaške vojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se s Čangkajšekovo antikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Kominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, ki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 10.000 kilometrov [[Kitajski dolgi pohod|Dolgi pohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. V provinci [[Shaanxi]] je KP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne obe "zmagovalki" zapleteta v državljanske vojne. KomunističnaMaova PartijaKP je pod vodstvom Zedonganazadnje premagala nacionaliste. inKomunisti so 1. oktobra 1949 so ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, [[Čangkajšek]] pa je pobegnil na Tajvan, od koder je še v naslednjem desetletju ponovno osvojiti celino.

Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja Komunistične StrankeKP, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je PartijaKP v skladu s plansko ekonomsko vizijo rekonstruiralamodernizirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani [[Veliki skok naprej]], s katerim je želel v kitajsko družbo vpeljati alternativni “kitajski” komunizem, pri katerem je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 so privedle do velike[[kitajska velika lakota|kitajske velike lakote]], v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo desničarjireakcionarji in Kulakikulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 tsasta se prej izrednozelo povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza doživelipolitično razkolrazšli zaradi [[destalinizacija|destalinizacije]] v SZ. Leta 1966 je Mao izzval ti. “kulturno“[[Kulturna revolucijo”revolucija|Kulturno srevolucijo]]”, obsežno politično čistko, ki katerojo je počistilpolitično državodovzetna nasprotnikovihmladina idejgonila inproti ponovnostarim partijskim kadrom. S kulturno revolucijo je uveljavilutrdil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi, za katere je Mao menil, da še vedno prežemajo kitajsko družbo in jo oddaljujejo od poti v komunizem. Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi [[Rdeče garde|Rdečih Gard]], ki sojim seje dal pooblastila za ukvarjaleobračunavanje s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo natančnejezvesto izpolnjeval Maove nauke. Med njimi so se vneli srditi spopadi, ki jihkar je moralavodilo zatretiv vojskateror. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot miljonmilijon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. ČepravKo pa so Rdeče garde začele udrihati po ožjem partijskem jedru, je kulturnav revolucijakonflikt posegla vojska, ki je do takrat stala ob strani in jih razpustila z likvidacijami nekaj najbolj zelotskih voditeljev. Po Maovi viziji je status kulturne revolucije stalen, permanenten in naperjen proti zastarelemu in tradicionalnemu načinu mišljenja.
{{v delu}} skozi leta izgubljala svojo moč, se je končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. S kulturno revolucijo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.